Ali bo Ana opravila maturo?

Dva romana v treh knjigah, skupno 1300 in še več strani, zapolnjenih z opisi strastne ljubezni, izpraznjenega zakonskega življenja, prešuštva, samomora ... Ali sta Lainščkov Ločil bom peno od valov in zlasti Tolstojeva Ana Karenina ustrezna za maturitetni esej pri slovenščini?

KOPER > Ano Karenino, ki jo je ruski klasik Lev Nikolajevič Tolstoj izklesal v letih 1873-1877, je pred kratkim že drugič na oder ljubljanske Drame postavil avtor dramatizacije in režiser Dušan Jovanović. Uprizoritev, v kateri naslovno junakinjo po desetih letih spet igra Polona Juh, je v minulem tednu dva večera zapored gostovala v koprskem gledališču, polnem koprskih in piranskih gimnazijcev. Prvega večera smo v premoru prisedli k njihovima profesoricama in ju pobarali, kako so se dijaki ujeli z Ano.

Kje je Levin?!

“Tema zakonskega in ljubezenskega življenja, ki jo obravnavata Tolstojev in Lainščkov roman, se mi zdi težka za srednješolce,” pravi profesorica na Gimnaziji Koper Ines Cergol, tudi sama literarna ustvarjalka, pesnica. “Preuranjeno je mlade pehati v težka razmišljanja o teh odnosih. Ko jih obravnavamo, se sicer odzivajo, saj vsi živimo v takšnih in drugačnih družinah. Tudi mladi imajo svoje izkušnje in poglede, pa vendar tovrstne teme zahtevajo človeka z bogatejšimi življenjskimi izkušnjami.”

Problematičen je tudi obseg tokratnega čtiva. “Malo je dijakov, ki res berejo in ki to počnejo z veseljem, zato tako obsežna dela niso najprimernejša,” ocenjuje Ines Cergol. Opaža, da mladi že nekaj generacij najraje segajo po tanjših knjigah, kadar jim je omogočena izbira: “Manj so pozorni na to, ali je knjiga kakovostna, ali je zahtevna ... Debele knjige se takoj ustrašijo, pa četudi sploh ni zahtevna. Opazna je bralna nerazgledanost, z njo pa seveda tudi splošna. Nocoj opazujem tako dogajanje na odru kakor v avditoriju, in ugotavljam, da mnogi ne razumejo besedišča, ki jim je ponujeno. Iz njihovih nonšalantnih odzivov vidim tudi, da jih kar nekaj knjige še ni prebralo.”

Nekateri dijaki zmotno upajo, da bodo izhod v sili našli prav v tovrstni predstavi. Vendar na oder preprosto ni mogoče prenesti tako razvejanega romana, v katerem je poleg ljubezni, strasti in prešuštva še marsikaj, od vprašanja, kako razvijati kmečko Rusijo, do premišljevanj o smrti in smislu življenja. Poleg tega je Jovanović tudi iz tokratne uprizoritve povsem izpustil zelo pomembno in za marsikatero temo ključno zgodbo podeželskega plemiča Konstantina Levina in njegove ljubezni do Kitty, ki se vseskozi prepleta z manj srečno ljubeznijo Ane in Vronskega.

Vsekakor pa še zdaleč ni potrebno, da dijaki vedo vse o obravnavanem delu. “Navodila za pisanje esejev se osredotočijo samo na nekaj motivov,” pojasnjuje Ines Cergol. “Pri razpravljalnem eseju je potrebno branje v širino, pri interpretativnem pa v globino. Pri prvem je potrebno več razgledanosti, tako splošne kakor literarne, pri drugem pa moraš v odlomku najti nekaj literarnoteoretskih, zgodovinskih in drugih prvin. Dijaki že več generacij raje segajo po razpravljalnem, kjer čutijo več svobode, interpretativnega pa se bojijo, ker imajo občutek, da so tu bolj omejeni, saj pri njem v obravnavo dobijo samo odlomek. No, letos smo že pisali esej, in opazila sem, da se jih je tokrat kar pol odločilo za interpretativnega.”

Pri delu, kakršno je Ana Karenina, bodo tudi na maturi morda raje segli po krajšem odlomku.

Obvezno izgubi čar

“Obe besedili sta dobri, odlični, sta klasični deli, še posebej Ana Karenina. Študirala sem ruščino, tako da sem z izbiro seveda zadovoljna, ampak vidim, da se dijakom roman zdi zelo dolg. Pa še nekaj je: knjiga, ki postane obvezno čtivo, izgubi čar,” ugotavlja profesorica na piranski gimnaziji Lilijana Gustinčič Furlan, tudi soavtorica priročnikov za maturitetni esej v letih 2000 in 2001. “Komisija maturitetno čtivo izbira glede na kakovost. Presodila je, da bi gimnazijci v četrtem letniku že lahko prebrali takšno klasično delo, s čimer se strinjam. A vedeti je treba tudi, da so današnje generacije malce drugačne,” soglaša s koprsko kolegico. Zakonsko življenje jim resda še ni blizu, dodaja, jih pa zato v romanu toliko bolj pritegne ljubezen.

Vendar je roman najprej treba prebrati! “Rekla bi, da je pri nas Ano Karenino prebrala nekako polovica dijakov,” pravi. “A že v prejšnjih letih, ko so na maturi imeli krajša dela, so si pomagali z obnovami, ki jih na internetu ne manjka. Živimo pač v instant dobi. Danes je tudi manj bralcev kot nekoč.”

Dijaki tudi vedo, da je lanska generacija pisala esej o krajših romanih, Otroških stvarehLojzeta Kovačiča in Otroštvu Nathalie Sarraute. Ker je bilo obeh skupaj komaj za polovico Ane Karenine, oni pa so letos za povrh dobili še Lainščka, se jim to seveda “ne zdi pošteno”, pravi profesorica. “In pred dvema letoma so dijaki za maturo morali prebrati štiri drame - sicer odlične in precej zahtevne, vendar krajše.” Da bi jim olajšala delo, je ubrala premišljeno metodo: z njimi se je najprej lotila obsežnejše Ane Karenine, zatem pa bodo zagrizli še v Lainščkov roman. “Po tisoč straneh se jim tristo strani ne bo zdelo veliko,” se nasmehne.

Najprej niso bili navdušeni ...

Ko so v roke dobili oba romana, zlasti nad Ano Karenino niso bili navdušeni, nam po predstavi v koprskem gledališču potrdijo štirje gimnazijci, Iva in Andraž s koprske ter Kevin in Ylenia s piranske gimnazije. “Nisem imela visokih pričakovanj, a ko sem prebrala Ano Karenino, sem razumela, zakaj je Tolstoj svetovni klasik,” pravi Iva. Ylenia prikima: “Tudi mene je zgodba zelo potegnila, sam roman pa manj, ker je zelo obsežen in se zgodba v njem že skorajda izgubi.”

Prav bi bilo, da bi roman vsi prebrali, pravijo, a vedo, da ga marsikdo ne bo. No, nič hudega pa, če sežeš še po drugi in drugačni pomoči, pravijo, saj iz več virov izveš več. Po spletu iščejo analize, interpretacije, razlage ... Na voljo jim je tudi več filmov, posnetih po romanu. V priročniku, ki je izšel pri Mladinski knjigi, jim Jurij Novak še najbolj priporoča film iz leta 1997, v katerem je Ano upodobila Sophie Marceau, Vronskega pa Sean Bean: ta različica premore največ prizorov iz romana, posneta je na izvirnih prizoriščih v Moskvi in Sankt Peterburgu ter je dovolj sodobna, da se lahko približa tudi današnji mladini.

Našim mladim sogovornikom je bila všeč tudi uprizoritev Drame. Četudi je okleščena, jim je približala Anino zgodbo, pravijo.

Kako torej, jim bo na maturi šlo? Bo, bo, prikimavajo. Korajža velja! In prav je, da pred seboj vidimo napol poln kozarec, zadovoljni, da bodo mladi spoznali veliko mojstrovino, čeprav marsikdo po bližnjici. A gotovo jih ni malo, ki bodo usodi na koncu hvaležni, pa četudi jim je naprtila v vseh pogledih težko breme.

ANDRAŽ GOMBAČ

---