Agonija piranskih glasbenih večerov

Minoritski samostan v Piranu je bil v petek prizorišče tretjega in obenem tudi zadnjega koncerta iz letošnjega niza Piranskih glasbenih večerov. Na njem sta se predstavila mlada, a že uveljavljena slovaška umetnika, violinist Karol Daniš in pianistka Magdalena Ondičeva.

PIRAN > Čeprav odlična, sta se na sklepnem koncertu Piranskih glasbenih večerov znašla bolj kot ne naključno, saj je niz koncertov, ki ima za sabo že 37-letno tradicijo, nastajal zadnji hip. Vrsto let so poletni petkovi večeri v Piranu veljali za najprestižnejši festival komorne glasbe v Sloveniji, letos pa se je niz skrčil na vsega tri koncerte, stisnjene med ostale prireditve in festivale, ki si povečini tega imena niti ne zaslužijo. Tako so nekdaj slavni piranski koncerti, z izjemo otvoritvenega, na katerem je nastopila mlada domača solistka Nika Toškan, ostali premalo opaženi in prezrti, predvsem pa preslišani. Izvrstni izvajalci, kot so Godalni orkester Slovenske filharmonije, harfistka Mojca Zlobko Vajgl in oba slovaška umetnika, so se morali pred hrupom bučnejših prireditev umikati na zaprta koncertna prizorišča, ki v vročih poletnih dneh stežka privabijo številčnejše občinstvo. Paradoksalno je sklepni koncert izzvenel le štiri dni pred začetkom nekaj let vnaprej načrtovanega Tartini festivala, kar kaže na povsem stihijsko oblikovanje “kulturnega” poletja v piranski občini.

Portoroški Avditorij je v začetku julija Piranske glasbene večere že odpovedal, potem pa tik pred zdajci najavil tri koncerte, ki so vsekakor zelo dobrodošli in dragoceni (saj je tovrstne glasbe v Piranu vse manj), a ob pravem času in na pravem mestu. Tega pa letos, dobri volji portoroškega Avditorija navkljub, niso bili deležni. Zato bi kazalo enkrat za vselej postaviti ločnico med kulturnimi in zabavnimi prireditvami ter enim in drugim odmeriti pravi čas in prostor. Le tako bo lahko Piran razvijal “kulturni turizem”, o katerem je vse več besed. Navsezadnje je, pa če je to Pirančanom všeč ali ne, največja blagovna znamka Pirana prav Tartini.

A ga slovaška glasbenika tokrat nista uvrstila v svoj spored. “Pa bi ga, če bi pravočasno izvedela za nastop v Piranu,” nam je po koncertu povedal 22-letni študent graške akademije za glasbo Karol Daniš, ki se rad spopada z virtuoznimi partiturami, med katerimi v njegovem repertoarju ne manjka Tartinijevih. Zato pa je ob nekaj let starejši pianistki Magdaleni Ondičevi, ki se trenutno na doktorskem študiju ukvarja s klavirskimi koncerti Sergeja Prokofjeva, navdušil z izvrstnimi izvedbami obsežnejših skladb Dvoržaka, Brahmsa in Prokofjeva. Mladostnemu žaru, čistim interpretacijam in dovršeni igri je morda manjkal le kanček zrele širokopoteznosti v Brahmsovi Sonati v d-molu. Zato pa je z vso pretanjeno briljanco izzvenela Meditacija iz Massenetove opere Thaïs in z naravnost osupljivo virtuoznostjo sklepna Carmen - Fantazija Franza Waxmana, skladatelja prve polovice 20. stoletja, ki je najbolj znan po glasbi v filmih Billyja Wilderja in Alfreda Hitchcocka. Razgretemu, čeprav ne najbolj številčnemu občinstvu v cerkvi sv. Frančiška pa kljub ovacijam mladi violinist ni mogel podariti dodatka, saj mu je prav ob zadnjem tonu sklepne skladbe počila struna.

Da bi jih še veliko počilo, od muzikalnega zanosa, seveda, na Piranskih glasbenih večerih, želim organizatorjem, ki za prihodnje leto že napovedujejo obsežnejši in bogatejši niz koncertov.

LEA HEDŽET, Radio Koper

---