“V vsem smo največji in edini kapital mi, ljudje”

Miran Rustja iz Vipavske doline pravi, da je prav ljubiteljska kultura kruh in voda, ki narod ohranja v dobri kondiciji. Minuli teden je za ustvarjalno in organizacijsko delo v ljubiteljski kulturi prejel srebrno plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.

BRJE > Mirana Rustjo poznamo kot pomembnega primorskega zborovodjo, ki vodi kar sedem pevskih zborov v vseh sestavih. Uspešno se predstavlja tudi kot pesnik in pisatelj. Izdal je pet samostojnih pesniških zbirk, tri knjige proznih del in dve pravljici ter uglasbil nekaj del za otroke. Kot skladatelj se predstavlja v zborovskih delih, pa tudi instrumentalnih. Pevski zbori ga pogosto izvajajo na revijah, festivalih in tekmovanjih. Rustja poučuje glasbeno umetnost na novogoriških srednjih šolah ter klavir na glasbeni in orglarski šoli. Je pobudnik številnih glasbenih projektov, med njimi tudi priljubljenih zborovskih srečanj v Šempasu. Lani mu je ajdovska občina podelila petomajsko priznanje.

V utemeljitvi srebrne plakete JSKD so med drugim zapisali, da je Rustja “vsestranski kulturni delavec s širokim razponom znanj, predvsem pa človek širokega srca, katerega življenjska pot je bila vselej zaznamovana z ljubiteljsko in profesionalno kulturo.”

> Čestitke za priznanje. Ko preberemo utemeljitev, uvidimo, da ste pravi profesionalec v ljubiteljstvu. A beseda ljubitelj vsebuje toliko … ljubezni do tega, kar počnemo. Ljubitelj je “lover” in je “amateur”. Kako bi ga vi predstavili?

“Hvala za čestitke. Kdor je resnično pravi ljubitelj, je tudi profesionalec in obratno. Označen za profesionalca, ki tega ne počne s srcem in ljubeznijo, je manj kakor amater, oziroma niti to ne. Delati v kulturi le za denar, oziroma plačo, ob tem pa gledati na uro, kdaj se bo stvar končala, je proizvodnja naveličanih 'skulptur' in ljudje v loži takšnemu aplavdirajo iz navade, profesionalnim ljubiteljem pa iz užitka in od srca. Vse je odvisno od človeka, zato je ločnica med profesionalno in amatersko kulturo zelo tanka, ali včasih preide v to, da je sploh ni. Videl sem mnogo amaterskih predstav, ki so presegle marsikatero dobro plačano. Če samo prikličemo v spomin novejšo ali pa starejšo zgodovino in pogledamo pomembnost slovenske pesmi in besede pod fašizmom, vidimo, da so narod v velikem tudi prek kulture reševali ljubitelji, ki so to počeli več kot profesionalno. Nihče ni delal le tistih osem ur na dan. Kultura jim je bila, kakor mora biti tudi danes, način življenja. Biti moramo kulturni in v takšnem se vse izide. Prav ljubiteljska kultura narodu na kulturnem področju prispeva tisto celoto, za katero in od katere živimo. Je kruh in voda, ki ohranja narod v dobri kondiciji. Naj odgovorni v državi sledijo temu in ne bomo deficitarni. V kulturi nimaš česa ukrasti.”

> V kakšni formi pa je po vaši oceni ljubiteljska ustvarjalnost na Goriškem danes?

“Ob tem se moram opreti na rodbinska stanja. Vsepovsod po svetu je tako. Kjer se v nekem družinskem 'getu' nekaj počne, se to rado počne in se tudi prenaša naprej. Kakor izročilo ljudske pesmi. Videvam sinove, hčere in vnuke, ki zavestno in podzavestno sledijo svojim prednikom. Glede na to mirno trdim, da ima Vipavska dolina, kakor tudi Nova Gorica in vsa Slovenija tisti potreben potencial, ki dela in bo delal vrednosti, ki jim velja zaupati in biti ob njih potešen in zadovoljen.”

> Kot glasbeni pedagog ste veliko delali z mladimi. Kaj jih danes zanima, koliko se vključujejo v ljubiteljsko kulturo?

“Z mladimi živim v dobrem sožitju. V šoli resnično uživam. Nobenih težav nimam, to pa zato, ker imam ljudi rad. Mlade spoštujem in to zahtevam tudi od njih. Pouk zame ne poteka le v učilnici. Začenja se pred šolo, med odmori in na ulici, ko mlade srečujem. Ne moreš biti med šolsko uro eno, po njej in pred njo pa drugo. In šolska ura ni le nekaj birokratskega, kar naj bi se mladi naučili na pamet: je prijateljstvo z avtoriteto.”

> Kje vidite največji potencial ljubiteljske kulture?

»V vsem smo največji in edini kapital mi, ljudje. Veliko se govori o denarju, ki ga je vselej premalo. Vendar so tudi vsote denarja odvisne od nas in našega pristopa do dela. Največji kapital za kulturo so tiste zgodovinske vrednosti, ki so nas na kulturnem področju pripeljale tako visoko, da smo lahko ponosni. Ni se bati ne za sedanjost, ne za prihodnost, saj smo tisti, ki kulturo ustvarjamo vredni vsega zaupanja. Vse je naš zaveznik, še zlasti pa odgovoren odnos tako do lastnega življenja, kakor do življenja vseh nas.”

KLAVDIJA FIGELJ

---