“V treh minutah lahko storiš čudež”

“Sem glasbenik, zgolj glasbenik. Nimam odgovorov, ne predavam, ne poučujem. Prinašam glasbo in srečen sem, če ljudje ob njej uživajo,” je Jovanotti, rojen kot Lorenzo Costantino Cherubini (1966), včeraj v ljubljanskem Kinu Šiška zagotovil številnim novinarjem.

LJUBLJANA > Jovanotti je v Ljubljano prišel razkrit, s čim namerava 12. januarja osvojiti občinstvo Arene Stožice. Nedvomno tudi s skladbami z zadnje plošče Lorenzo 2015 cc., ki jo je menda tudi pri nas prodal v platinasti nakladi. V Italiji mu je na razprodani stadionski turneji letos prisluhnilo že pol milijona Italijanov.

Od plesne elektronike, funka in rapa do rocka

Kakor je poudaril Andrea F, ki je uvodoma predstavil gosta, je njegov ljubljanski koncert sredi devetdesetih let, v času turneje Lorenzo 1994 in hitov Penso positivo, Serenata rap in Piove, pri poslušalcih pustil izjemen vtis, zlasti po popolnem zvoku, tako neznačilnem za halo Tivoli, da se ga mnogi še danes spomnijo. A še dandanes Jovanottijev zaščitni znak ostaja tudi izjemna energija, ki je zaznamovala že njegove začetke sredi osemdesetih let, ko se je kot nasmejani DJ in prvi italijanski reper pojavil na italijanski televiziji in poslušalce osvojil s ploščama Jovanotti for president (1988) in La mia moto (1989).

Energija, ki iz njega brizga tudi v obliki nenehnega ustvarjanja, se na letošnji, njegovi že 13. studijski plošči, preliva v kar trideset pesmi, zbranih na dvojni različici. In zakaj v zahodnem svetu, kjer je že tako ali tako preveč vsega, izdati nekaj tako “norega”?

“Ne vem. Napisal sem veliko pesmi, veliko sem jih posnel. In dobil sem občutek, da bi bilo izdati vse te pesmi na albumu nekakšna deklaracija svobode in obenem deklaracija konca formata albuma. Ko sem ustvarjal, nisem imel občutka, da delam ploščo, ustvarjal sem pesmi. Tudi sam ne poslušam več albumov, kakor sem počel v devetdesetih, v mladih letih, ko sem poslušal celotno ploščo, ki jo je izdal meni ljubi glasbenik. Danes poslušam zgolj pesmi in na veliko bolj naključen način,” je na naše vprašanje odgovoril danes eden najbolj priljubljenih italijanskih glasbenikov.

Na zadnjo ploščo je vključil številne žanre - od plesne elektronike, funka, rapa do rocka - ter več tematik, od lahkotnejših plesnih hitov na temo poletja, plesa, odklopa do večnih ljubezenskih in nepogrešljivih odsevov današnjih dni, v katerih bi si želel več upanja in jim zato vsaj s svojo glasbo skuša vrniti nekaj optimizma.

“Vse pesmi imam rad. Ni se mi zdelo dobro, da bi katero izločil. Rad imam to veliko število skladb. Včasih hočeš biti minimalen, včasih maksimalen. V tem času želim biti maksimalen, na preobloženost z informacijami se nisem želel odzvati z minimalizmom, ampak nasprotno, z dodajanjem. Sem baročen. Živimo v času izobilja stvari, informacij, izbir, in s tem se moramo naučiti živeti. Vsaki dve minuti moramo izbirati,” pravi Jovanotti, ki je pesmi razdelil na dve plošči. Na prvi jih je 18, na drugi 12. In zdi se, da so prav na drugi nekatere temeljne, sicer mračnejše, kakršni sta Fondamentale in E non hai visto ancora niente.

“Sem Jovanottijev oboževalec”

Da je rad pop umetnik, je bilo včeraj večkrat slišati. “Sem služabnik poslušalcev. A tudi sam sem ta poslušalec, ki mu služim. Želim biti zaljubljen v svojo glasbo. Nikoli nisem izdal niti note, na katero ne bi bil ponosen. Rad imam svoje plošče, sem Jovanottijev oboževalec,” je čisto resno zatrdil. In dodal, da med poslušanjem zimzelenih pop hitov vedno ugotavlja, kaj je najpomembnejše pri umetnosti njegove generacije in prejšnjih: “Pop glasba je po drugi svetovni vojni z rock'n'rollom resnično spremenila svet. In ta oblika je še vedno neverjetna. V treh minutah lahko storiš nekaj, česar ne moreš ne s triurnim filmom ne z nekaj tisoč stranmi dolgim romanom. V treh minutah lahko storiš čudež.” A to ni lahko, je poudaril, saj pri čudežih težko načrtuješ.

A čeprav rad poudarja, da je pop umetnik, ga zaradi njegovega angažmaja in ostre kritike družbe, ki jo je v preteklosti veliko bolj neposredno tkal v svoja besedila, velikokrat sprašujejo po mnenju o različnih političnih temah. Tako je bilo tudi v Ljubljani, kjer je iz novinarskih vrst prišlo vprašanje o prebežnikih.

“S prebežniki se v Italiji ukvarjamo že zelo dolgo,” pravi. “Najbrž gre za največjo težavo našega časa, zlasti v tem delu sveta. To je evropski problem. Mislim, da ga zdaj Evropa obravnava kot skupnostno, evropsko težavo. In to je dobra novica, ker se je bo lotilo več političnih protagonistov in bo zato odgovor močnejši in učinkovitejši.”

Italijani bi sami veliko teže odgovorili na ta problem, je prepričan: “Imamo veliko obale in smo bližje žariščem. A to ni le italijanska problematika, marveč evropska in svetovna. Ljudje pritiskajo na vse evropske meje in potrebujemo odgovor politike. Človeški odgovor imamo: solidarnost, sočutje, občasno strah, a to so človeški občutki. Politični odgovor mora ponuditi rešitve. To je vprašanje ljudi, ki iščejo boljše življenje, in vsak od nas bi iskal boljše življenje, če bi bilo tam, kjer živi, nesprejemljivo ... V preteklosti so po svetu odšli milijoni Italijanov. Danes se zgodovina ponavlja, a na drugačen način. Sam nimam odgovora, kaj storiti. Morda ga nihče nima. Žal mi je, a za to nimam rešitve. Premorem le lastno zmedenost in pa upanje, da bomo našli rešitev. A to ne bo takoj, saj, kakor je nekdo dejal, gre za problem, s katerim se bomo ukvarjali še kakih 20 let. In ponavljam, z njim se je treba ukvarjati politično,” pravi Jovanotti, prepričan, da umetniki lahko k izboljšanju razmer prispevajo s svojo umetnostjo.

Umetnost po njegovem prepričanju povezuje ljudi, vzbuja med njimi sočutje. “S pomočjo umetnosti se počutiš človek in začutiš, da so drugi prav tako ljudje. To mora početi umetnost. Ukvarja se z naravnimi, ne političnimi zakoni.”

Po koncertu je zdaj “crknjen”

Prihodnje leto bo star petdeset let, a mnogim, ki ga spremljajo od začetkov, se zdi, da se domala ne stara. (Na)smeh ostaja njegov zaščitni znak, v pesmih je še vedno zmerni optimist, ohranja upanje v človeštvo (kakor denimo na zadnji plošči v pesmih L'alba in Insieme), in njegov “penso positivo” še vedno odzvanja z odrov in iz njegovih skladb: “Ustvarjalnost ni stvar let. Še najbolj se je spremenilo to, da sem po koncertu mrtev. Na odru dam vse od sebe, naslednji dan pa sem crknjen. Pred leti bi šel po koncertu še vso noč žurat,” se spominja kantavtor, ki vse manj repa, a pravi, da besedila največkrat še piše v hip-hop maniri. “Resnično verjamem v moč besed. Ves čas pišem, to rad počnem, pa še zdravo je, ker se lahko izraziš, izpoveš ... Rad eksperimentiram z različnimi pesniškimi oblikami, pišem celo sonete, ki jih sicer nisem nikoli izdal. Zanimivi so, ker gre za zelo rigidno, popolno pesniško formo, zato je pisanje tudi dobra vaja. Mladim piscem vedno svetujem pisanje klasičnih sonetov. Poleg tega ljubim rimo. Rima je velik dar, ki ga je prejelo človeštvo. V rimah celo laž zveni resnična.”

Januarja v Ljubljano prihaja v okviru dvoranske turneje, ki jo bo 19. novembra začel v Riminiju. Na svojo zadnjo ploščo je ponosen. Med drugim je zanjo in za turnejo prejel najboljše kritike. A na koncertih ne igra zgolj novih skladb, še vedno prevladujejo uspešnice, odbrane pomalem z vseh plošč: “Kjerkoli nastopam, se ljudje zabavajo, tudi tisti, ki ne mene ne moje glasbe ne poznajo. Všeč jim je. Sem performer in zato ni potrebno poznati mojih skladb. Moj koncert je vedno poln energije, imam najboljši bend in zato me ni nikoli strah igrati nekje, kjer poznajo, denimo, zgolj nekaj hitov iz zgodnjih devetdesetih let. Vem, da bom prepričal vse na prizorišču, ker je zvok krasen, glasba je krasna in občutek je krasen.”

Koncert namreč ni koncert, je vizualni, veččutni, multimedijski plesni spektakel, pa čeprav poganja celotno mašinerijo glasba. Je “tista reč, ki me napolni”, prepeva v pesmi Musica.

V Ljubljani pa je vnovič ponovil znano misel, da bo najbolj srečen, če se ga bodo zapomnili kot nekoga, ki je spravil ljudi plesat.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---