V senci pričakovanja, ki se ruši

Iztok Geister se zdi v ozke definicije neulovljiv: nekdanji ohojevec - avantgardistični pesnik z nadimkom Plamen je danes znan predvsem kot - kakor si sam pravi - “zagovornik narave”, ornitolog, esejist in pisatelj. Neulovljiv je tudi njegov raznolik in obsežen opus, ki ga je lani dopolnil s proznim delom Newyorški dnevnik. Ta je bil osrednji povod za torkovo srečanjev nizu Pogovorov o branju v koprskem gledališču, a je Geistrovo raznoliko delovanje tako zanimivo, da bi na roman skorajda pozabili.

KOPER > Kakor je uvodoma opozorila gostiteljica Jasna Čebron, se je tokrat namerno ognila sloviti avantgardistični zgodovini Iztoka Geistra, temveč je raje poudarila njegovo novejše delo - tako naravoznanstveno kakor literarno. Večina pogovora je tako izhajala iz Geistrovega zanimanja za naravo; v ospredju sta bila njegovi zadnji objavi: zapis o poplavah v Delovi Sobotni prilogi in esej o pretirani uporabi občih imen v literaturi.

Iz obeh namreč izhaja njegova izjemna naklonjenost naravi, ki jo obravnava precej drugače kakor običajni naravovarstveniki. V poplavah, denimo, ne vidi (zgolj) katastrofe: “Izhajam iz tega, da je povodenj naravni pojav, na katerega je narava pripravljena.” Posegi, s katerimi človek skuša “urejati” vodo, se mu zdijo smešni, v svojem nedavnem zapisu pa ugotavlja, da ljudje še vedno nismo pripravljeni razmišljati o tem, da bi se bilo modro umakniti s poplavnih območij. “Po vsaki povodnji je struga spremenjena, a to še ne pomeni konca reke. Vse se obnovi. Vsa ta predrugačenja odpirajo nove življenjske priložnosti. Tudi žled ni za gozd konec sveta,” je zatrdil. Tudi zaradi takih stališč se ima za zagovornika narave, naravovarstveniki pa ga, kakor je zatrdil, ne marajo preveč.

Pogovorni sprehod po različnih publikacijah, ki jih zadnja leta izdaja večinoma pri svojem Zavodu za favnistiko v Kopru, je pokazal, da je narava vseprisotna, tako v najrazličnejših poljudnoznanstvenih monografijah kakor v literarnih delih. Tenkočutni opazovalec in poznavalec narave je v nedavnem zapisu v Sodobnosti opozoril tudi na zanimivo podrobnost v literarni ustvarjalnosti: “Moti me, da se za živali in rastline uporabljajo obča imena. V vsaki pesmi naletiš na besedo ptica, roža, mogoče še na dekle. Oprostite, zame je to res ena revščina. Kako bogat je svet: koliko vrst je ptic, koliko rož! Ali se ne bi bilo vredno potruditi in se pozanimati, kakšna roža me je davi tako ganila, ko sem šel prek polja?”

Pisatelj, ki je za roman Pospala poželenja (2002) pred desetletjem prejel nagrado Prešernovega sklada, v svojih zadnjih proznih delih tematizira odnos med zrelim moškim in mlajšo žensko. Tako je tudi v Newyorškem dnevniku, ki je nastal med njegovim enomesečnim obiskom velemesta in bivanjem v literarni rezidenci s povabljeno sopotnico. Pisatelj mladostnega videza, ki bo naslednje leto praznoval 70 let, je dejal, da ne potuje veliko in je zato potreboval družbo mlajše osebe, ki ji obisk velemesta ni predstavljal večjega napora. A je na koncu bolj kakor okolje njegovo knjigo zaznamoval prav njun odnos: “V New Yorku se ni zgodilo nič dramatičnega, se je pa zgodilo v stanovanju, kjer sva bila dva Slovenca, ki sva s seboj prinesla vsak svojo prtljago. Osamljeni moški in ženska, ki ni sama, saj je v zvezi s fantom iz Ljubljane. Vse se je začelo zapletati, kot se za spletno generacijo spodobi, saj tri tedne ni bilo možno vzpostaviti spletne povezave. Spletla se je nekakšna psihodrama, ki se je razpletla v živčnem zlomu.” Zgodba bi se po Geistrovem mnenju lahko zgodila kjerkoli, vendar je bilo zanj zanimiveje, da se je dogajala na “samotnem otoku”, kjer sta bila protagonista izolirana. “Vse se dogaja v senci nekakšnega pričakovanja, a se na koncu ne zruši noben nebotičnik, s katerim je zaznamovan New York, temveč prav pričakovanje,” je pojasnil Geister, ki načrtuje naslednji roman pisati v osami in ga poimenovati Otok.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---