“Učimo jih imeti odprte oči”

Leta 2005 sta dramaturginja Samanta Kobal in igralka Urška Bradaškja v Kopru začele z vpisovanjem v gledališko šolo Talia. Zakaj? “Ker dotlej na obali ni bilo nič podobnega,” pove Kobalova, ki je pred nekaj dnevi prejela veselo novico, da je njeno dramsko besedilo za otroško lutkovno predstavo najbolj prepričalo na natečaju mariborskega lutkovnega gledališča.

Prizor iz letošnje produkcije,  predstave Vaje v slogu, ki je bila 
zahtevna, a obenem za igralce izpolnjujoča.   Foto: Jaka Varmuž
Prizor iz letošnje produkcije, predstave Vaje v slogu, ki je bila zahtevna, a obenem za igralce izpolnjujoča.  Foto: Jaka Varmuž

KOPER > “Že prvo leto je bilo veliko zanimanja, vpisali smo takoj tri ali štiri skupine. Precej je bilo odraslih, kar je bilo svojevrstno presenečenje. Bilo nas je deset, kar se je ponovilo letos, po desetih letih. Kaka simbolika!” se nasmehne Samanta Kobal.

Štiri generacije gledaliških navdušencev

Minulo sezono sta z Urško Bradaškja vpisali štiri skupine, ki se med seboj razlikujejo po starosti ljubiteljskih igralcev. “V prvi skupini so otroci od prvega do četrtega razreda, nato od petega do sedmega ter skupina osmošolcev in devetošolcev, vendar v resnici skušamo graditi na temelju že obstoječih skupin. Lani smo združili dijake s študenti in odraslimi, ker smo ugotovili, da skupaj odlično funkcionirajo. Imamo pa tudi skupino otrok, ki je z nami že šesto leto. Pravimo jim zlata taljina skupina. So že prave odrske živali, imajo ogromno izkušenj, razmišljajo gledališko, poznajo pravila, se znajo gibati po odru, imajo domišljijo … čez nekaj let bo mogoče z njimi uprizoriti karkoli,” pove Kobalova. Z Bradaškjo sta v teh letih ugotovili, da se do petega razreda otroci predvsem kalijo in nabirajo izkušnje. Do tretjega razreda težko razlikujejo pravljični in resnični svet, meni sogovornica, zaradi tega pa je vživljanje in preklapljanje med odrskim in resničnim življenjem oteženo.

Igra je več kot hobi

Večina udeležencev, poudarja Samanta Kobal, nima ambicij, da bi postali profesionalni igralci: “Vendarle jim igra pomeni več kakor hobi. Veliko jim je do tega, da igrajo. Radi igrajo, veliko jim pomeni, da so dobri. Če bi lahko, bi igrali še več, a si resnično redki predstavljajo, da bi to lahko bil njihov poklic.” Kobalova poudarja, da je pozitivnih učinkov tovrstnega delovanja veliko tudi za vsakdanje življenje. Pri mnogih udeležencih se pozna, da so bolj samozavestni: “Gledališko razmišljanje ni linearno, je podobno pravljicam, v katerih delamo preskoke, s katerimi se sprehajamo v prostoru in času. V vsakdanjem življenju, tudi v šoli, nas učijo linearnega razmišljanja, sosledja opravil, poti in ciljev. Ko začnejo razvijati gledališki način razmišljanja, ugotovijo, da je njihov svet neprimerno večji in širši, v njem je veliko več domišljije in njihovo izražanje postane - jaz mu pravim - globinsko. Svoje misli znajo ubesediti na več različnih načinov.” Veliko delajo tudi na pravilni drži, gibanju, na dihanju in nenazadnje na pravilnem govoru, kar so letos mojstrili z igralko Alido Bevk.

“Učimo jih imeti odprte oči in ne zgolj čakati. V življenju moramo marsikdaj sami priti do situacije, od katere imamo korist,” še poudari Kobalova, ki je minule dni s svojo skupino najstarejših udeležencev v koprski Gajbli pripravila premiero letošnje produkcije, znamenite Vaje v sloguRaymonda Queneauja. “Letos se je zgodila prava magija, vsak je izbral svoje besedilo, svojo variacijo. Gre za posebno besedilo in predstava je nastala po daljšem, kar napornem samoraziskovanju vsakega igralca in igralke.” Tudi skupine mlajših udeležencev so ustvarile svoje produkcije: skupina Mala Talia je nastopila v predstavi Cirkus Magnifikus, ostali dve skupini otrok pa sta, združeni v eno celoto, nastopili v gledaliških improvizacijah Danes improviziramo.

A Samanta Kobal se te dni veseli še enega uspeha: na natečaju za izvirno (lutkovno) dramsko besedilo Lutkovnega gledališča Maribor je strokovna komisija izbrala njenega Požrešnega sesalca. “Gre za duhovito zgodbo o dečku Blažu, njegovih igračah in novem prijatelju, hišnem sesalniku. Spretno napisana dramska miniatura ponuja uporabo različnih lutkovnih, pa tudi uprizoritvenih tehnik za dva igralca,” je zapisala žirija. Želja je, da bi besedilo v prihodnjih sezonah zaživelo tudi na odru mariborskega lutkovnega gledališča, za kar avtorica Požrešnega sesalca stiska pesti v čakanju odločitve umetniškega vodstva.

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano