“To je pa Ivanka partizanka!”

Že res, večinoma igra obrobne vloge, a je v njih prav tako velika igralka, ki jo v svojih filmih zelo radi gostijo tudi mlajši režiserji, so v petek ugotavljali na borjaču Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači.

Ivanka Mežan: “Odhajamo. Čas beži. Večkrat rečem: čas beži, beži, jaz tečem za njim, vendar vem, da ga ne bom več dohitela. Ampak dokler sem, bom živela s spomini in z občutki ljubezni. Ste v mojem srcu, in upam, da sem jaz v vaših, vsaj majčkeno.” Foto: Andraž Gombač
Ivanka Mežan: “Odhajamo. Čas beži. Večkrat rečem: čas beži, beži, jaz tečem za njim, vendar vem, da ga ne bom več dohitela. Ampak dokler sem, bom živela s spomini in z občutki ljubezni. Ste v mojem srcu, in upam, da sem jaz v vaših, vsaj majčkeno.” Foto: Andraž Gombač

DIVAČA > Tamkaj so se domači filmarji in gledalci poklonili Ivanki Mežan (1926), znani po milini, a tudi po odločnosti in trmi. In trdoživosti: igrala je že kot partizanka v Slovenskem narodnem gledališču, pred 70 leti ustanovljenem v Črnomlju, in še igra.

Na divaškem odru se ji je državni sekretar z ministrstva za kulturo dr. Aleš Črnič zahvalil za vse dragocene trenutke v zgodovini slovenskega filma in gledališča, ki jih brez nje ne bi bilo. Pozdravil jo je tudi direktor Slovenske kinoteke Ivan Nedoh in filmoljubom zadovoljno poročal, da je Kinoteki s pomočjo ministrstva za kulturo uspelo kupiti sistem za prenosno in stacionarno kinematografsko predvajanje, s čimer je “vsaj v osnovah tehnološko dohitela sorodne ustanove v Evropi”.

Daljši intervju z Ivanko Mežan bomo objavili v petkovi prilogi 7. val.

Poudaril je, da bo treba divaškemu muzeju zagotoviti denar za prevod stalne razstave v italijanščino in angleščino, kar je predpogoj za poglabljanje že dogovorjenega sodelovanja s Parkom Škocjanske jame. Sodelujejo tudi s Kosovelovim domom v Sežani, kjer bodo poleti ob sredah v zunanjem amfiteatru na ogled tuji filmi, medtem ko bodo ob petkih v letnem kinu divaškega muzeja predvajali najbolj gledane domače filme. Med slednje sodijo tudi mnogi, v katerih je nastopila Ivanka Mežan. “Ko vas je moj oče zagledal,” se je slavljenki nasmehnil divaški župan Drago Božac, “je zmeraj rekel: to je pa Ivanka partizanka!”

Igralka se je v prvi vrsti režala, veselo ploskala, solznih oči strmela v nebo, se zibala v ritmu glasbe tria Akustic Beat, ki je popestril dogodek. In poslušala verigo govorov. Dokler niso naposled predstavili nove, pri Slovenski kinoteki izdane knjižice, drobnega, a ličnega in bogatega Poklona Ivanki Mežan. V njem so zbrani tako fotografije igralkinih filmskih vlog kakorzapisi Vlada Škafarja, Matjaža Klopčiča in Špele Čižman, največ strani pa obsega intervju, v katerem slavljenka pripoveduje o svoji filmski poti. “Zahvaljujoč Slovenski kinoteki sem letošnjo pomlad kar nekaj tednov preživela z Ivanko Mežan,” je pripovedovala Amelia Kraigher, ki je opravila intervju z igralko. “Najprej sem se z njo družila virtualno, s filmi, v katerih je nastopila. Družila sem se z njeno Ano v Pustoti Jožeta Galeta, z njeno odštekano klošarko Shirley v Ljubljana je ljubljena Matjaža Klopčiča. Gledala sem jo kot razumevajočo prijateljico Tinko v Paniki Barbare Zemljič, kot starko v Nasvidenje v naslednji vojni Živojina Pavlovića, spoznala sem jo kot nenavadno zoprno nuno v Živeli svobodi Rajka Ranfla, kot malce zmešano stanodajalko Malči v televizijskem filmu Sedem ponudb, kot Lojzko in Katro Novak v več epizodah popularne televizijske nanizanke Mali oglasi Aleksadndra Marodiča in Mirča Kraglja. Opazovala sem jo kot partizansko mater v Slikah iz leta '41 Antona Tomašiča.” In, jasno, kot Marušo v Klopčičevem Cvetju v jeseni, kot Rozo v Letu mrtve pticeŽivojina Pavlovića, ki so ga predvajali tudi po petkovi slovesnosti v Divači, in pa kot Ivanko v predlanskem filmu Vlada ŠkafarjaDeklica in drevo.

“Kakšno breme so mi naložili danes!” se je ob prihodu na oder nasmehnila slavljenka. “Imam tako tremo, kakor da bi bila hudo zelena začetnica.” Spomnila se je, kako je pred tremi leti prav tam, na balkonu rojstne hiše Ite Rine, nastopila s kolegom Poldetom Bibičem. “Nisva igrala Romea in Julije, ne, obujala sva spomine, ki jih je vedno več in več. Odhajamo. Čas beži. Večkrat rečem: čas beži, beži, jaz tečem za njim, vendar vem, da ga ne bom več dohitela. Ampak dokler sem, bom živela s spomini in z občutki ljubezni. Ste v mojem srcu, in upam, da sem jaz v vaših, vsaj majčkeno.”

Zahvalila se je mnogim v občinstvu, tudi državnemu sekretarju Črniču, ki jo je ganil, ko jo je v svojem nagovoru imenoval tovarišica: “Veste, kako mi je bilo toplo! Davno tega sem rekla: prijatelj, prijateljica, to je zelo lepa beseda, ampak tovarišica, kakor jo jaz slišim, kakor jo jaz čutim, je še nekaj več. Kajti tovariši so šli za svojega tovariša v borbo, v smrt, in njih ne bom pozabila nikdar.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano