“Sem človek 20. stoletja”

Akademskemu slikarju, grafiku in kiparju Vladimirju Makucu, pred 90 leti rojenemu v Solkanu, bodo drevi v Ljubljani izročili Župančičevo nagrado za življenjsko delo.

LJUBLJANA > Vladimir Makuc, 8. maja 1925 rojen v Solkanu, je eden najizrazitejših sodobnih slovenskih likovnih umetnikov, ocenjuje strokovna komisija z dr. Milčkom Komeljem na čelu: “Prepoznavno izviren ustvarjalni izraz, ki je bil že spočetka moderen v svoji starožitnosti, oblikovno utemeljeni na arhetipsko prvinski stilizaciji in ploskovitosti, je našel v arhaiki domače kraške pokrajine. Izhodišče njegove ustvarjalne govorice je tako postal pratemelj kulturnega sveta, ki ga v ozadju sodobnega hlastanja utelešata prostrana tišina in večni kamen.” Makučevo delo je “sinonim za do kraja avtentično ustvarjalno emanacijo prvinsko humanizirane narave.”

Novega priznanja je vesel tudi letošnji jubilant, ki smo ga včeraj poklicali v Ljubljano. “Vsaka nagrada je prijetna,” pravi. “Tale me je pa presenetila. Že nekaj let sem mislil, da sem ven iz tega. Saj veste, nenehno prihajajo mlajši od mene, ki že prejemajo nagrade za življenjsko delo.”

Tovrstna priznanja so običajno lepa priložnost za inventuro, za pregled prehojene poti. “Eh, kar sem naredil, sem naredil,” pravi Makuc. “Jaz nimam več kaj dodati. Drugi bodo še kaj povedali, če se jim bo zdelo potrebno. Mislil sem, da po svoji zadnji večji razstavi v portoroškem Monfortu pred štirimi leti ne bom več deležen kake posebne pozornosti. Pa so me pred kratkim ob mojem jubileju počastili še z manjšo razstavo v Ljubljani in me predlagali za Župančičevo nagrado. Vsem se lepo zahvaljujem, tako predlagateljem kakor podeljevalcem. Žal mi je le, da mi zdravstvene težave ne omogočajo aktivnejšega sodelovanja pri vsem, kar mi nudijo.”

Zadnje čase tudi ustvarja manj. “Bi več, pa mi zdravje ne dopušča. Zadnjo zimo sem doma še nekaj snoval, a manjše risbe, v delavnico pa že nekaj časa ne morem več.” Donedavna je tudi pridno kolesaril, kar mu je šlo laže od nog kakor pešačenje, a se je tudi temu počasi moral odreči.

Župančičeve nagrade za vrhunske umetniške dosežke v zadnjih dveh letih bodo drevi prejeli ustanoviteljica in glavna avtorica gledališča Muzeum Barbara Novaković Kolenc za štiri odmevne projekte, dramski igralec Alojz Svete za pet igralskih upodobitev ter pesnik in dramatik Boris A. Novak za Zemljevide domotožja, prvo knjigo načrtovanega tridelnega epa Vrata nepovrata.

Živi v Ljubljani, a ostaja Primorec. In primorski umetnik. “Rojen sem tam in tudi kot slikar sem se odločil za primorsko motiviko, ki je skoraj v celoti zavzela moja dela,” pravi. Njegov najpogostejši motiv je ptica, pa niti sam ne ve, zakaj: “Slikanje živali in zlasti ptic me je preprosto veselilo. Poleg tega si nikoli nisem mogel zamišljati izključno gole pokrajine. Zmeraj je moralo biti v središču kako živo bitje. Ko sem bil v Moravskih toplicah, sem upodobil njihov motiv - ampak ne širna polja, ravnine, temveč štorkljo. Vidite, spet ptico!”

V svojih delih se je najraje vračal tako na Goriško kakor na Kras in v Istro, medtem ko ga Ljubljana ni navdihovala: “Živel sem v Ljubljani, delal v Ljubljani, v mojo motiviko pa Ljubljana ni prišla.”

S svojimi deli je bogatil tudi knjige, med drugim poezijo primorskega rojaka, ljubljanskega someščana in vrstnika Cirila Zlobca.

Za konec ga pobaramo še, ali kaj spremlja ustvarjanje mlajših kolegov. “Po pravici povedano, večine ne sprejemam,” pravi. “Sem človek 20., ne 21. stoletja. Niso mi blizu novi pristopi k ustvarjanju, poleg tega pa premnogi mladi - ne vsi, sploh ne - zanikajo, kar je nastalo pred njimi. Obnašajo se, kakor da se je vse začelo z njimi in da je njihovo delo edini vrhunec. Mi pa smo zmeraj izhajali iz tradicije in skušali narediti nekaj novega.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---