• Svetlana Makarovič bo drevi v Kinu Šiška tudi zapela, sicer pa 
bo večer, naslovljen Kdor gleda ljudi skozi mačje oči, 
predvsem povezovala.
    Svetlana Makarovič bo drevi v Kinu Šiška tudi zapela, sicer pa bo večer, naslovljen Kdor gleda ljudi skozi mačje oči, predvsem povezovala.
    Foto: Maja Pertič Gombač

“Sanjam, da bi moj šanson zapel Iztok Mlakar”

sobota, 23. maj 2015, 06:00

Čeprav je že večkrat zatrdila, da ne bo več pela, se je pustila pregovoriti. Svetlana Makarovič bo drevi na odru Kina Šiška v družbi prijateljev vnovič zapela. Teci, punčka, teci, Mačje oči, Agata, Norci so zunaj in druge šansone je te dni založba Sanje ponovno masterirala in restavrirala z originalnih matric ter jih ponatisnila v svežnju štirih albumov, izdanih v letih 1984-1999. Da bodo vzdržali tudi “kresove, pogrome in druge piromanske vzgibe” so jih natisnili tudi v knjigi s trd(n)imi platnicami Šansoni.

LJUBLJANA > Na odru Kina Šiška bo Svetlana Makarovič zapela štiri šansone, ostale pa bodo interpretirali njeni gostje: igralka Janja Majzelj, vrhunski pianist in Svetlanin sodelavec že pri predhodnih albumih Joži Šalej, pevki Aphra Tesla in Višnja Fičor, lutkar in glasbenik Matija Solce, igralka Ljerka Belak, igralec Ivan Rupnik ter pesnik in gledališčnik Andrej Rozman - Roza. S Svetlano Makarovič smo po telefonu govorili tako o koncertu kakor o stanju domačega šansona.

> Kaj je botrovalo odločitvi, da boste ponovno zapeli?

“Prijatelji, sodelavci so me pregovorili, da četudi zdaj nimam več glasu, moram vseeno zapeti nekaj šansonov ali povedati besedilo. Da to nekako sodi zraven. Včeraj smo imeli vajo in mi pravijo, da ni tako slabo.”

> Najbrž pravijo, da je kar dobro ...

“Ja, nekateri celo pravijo, da je dobro. A vem, da ne bom dosegla take interpretacije, kot sem jo v osemdesetih letih.”

> Kakšni občutku vas ob tem prevevajo?

“Po eni strani se veselim izvajalcev, tudi zato, ker se imamo radi, saj ne bi mogla sodelovati s kakšnim človekom, ki ga ne maram ali pa ki ga ne spoštujem. Ti vokalisti pa so vsi ljudje, ki te šansone razumejo, jih nekako poosebljajo. Vsi so odlični. Jaz bom pa bolj prisotna kot avtorica in manj kot izvajalka.”

> Kako danes s časovnim odmikom gledate na svoj šansonjerski opus?

“Mislim, da je dober. Ne maram lažne skromnosti - imam se za prvo damo slovenskega šansona. Čeprav sem bila pred leti surovo odrinjena s scene slovenskega šansona, sem kljub temu ostala njegova prva dama.”

> Ali lahko danes še govorimo o tovrstni sceni pri nas? Zdi se bolj “švohcena” ...

“Ni tako švohcena, dokler obstaja Iztok Mlakar. Pa četudi bi bil na sceni sam, bi še vedno obstajal vrhunski slovenski šanson.”

> Kdo so tisti, ki danes krojijo prizorišče kakovostne domače glasbo, pri kateri ima pomembno mesto tudi beseda? Kateri ustvarjalci so vam blizu?

“Predvsem tisti, ki sami ustvarjajo, bodisi glasbo bodisi vse skupaj, z izvajanjem vred, ker šanson je celovita stvar. Šanson ni samo to, da nekdo napiše note, nekdo drug besedilo, tretji pa prevzame korepeticijo pevca ali pevke ... To ni šansonjerstvo. Vesela sem, da nekateri dramski igralci in igralke tako vrhunsko izvajajo šansone. Denimo Janja Majzelj, Ivan Rupnik, Ljerka Belak ... Moje šansone zdaj poustvarjajo. Na današnjem koncertu bomo izvedli približno tretjino mojih šansonov, saj bi sicer koncert trajal do jutra. Mislim pa, da bomo jeseni naredili še koncert tistih šansonov, ki v soboto ne bodo izvedeni, moje sanje pa so - če nisem preveč predrzna - da bi en moj šanson po svoji izbiri zapel Iztok Mlakar, jaz bi pa enega njegovega. O tem sanjam. Zaenkrat si ga še ne upam vprašati.”

> Bo ta šansonjerska karavana pred jesenjo še kam odpotovala?

“Ne vem. S tem se ne ukvarjam, jaz ne znam ponuditi ... Mogoče se bo razvedelo, pa bodo morda iz kakega teatra ali kulturnega doma poklicali Roka Zavrtanika (direktor založbe Sanje, op. a.), ki mu jaz pravim Zavratnik.” (smeh)

> Najbrž, če sodimo po nadimku, vas je prav on držal za vrat in vas med drugimi prepričal v ta projekt ...

“Seveda je bil tu tudi zavratni Zavratnik.”

> Za kar smo mu pravzaprav lahko hvaležni.

“O, kako lepo! Kako lepo je narediti lepo stvar, in da je tudi tistemu, ki to stvar prejme, prav tako lepo. Nerodno, a iskreno povedano.”

> Vendar drži - v umetnosti je veliko izmenjave lepega.

“Saj nekaj nas je. In upam si reči, da sem si nekako že ustvarila svoje občinstvo, ki mi ga nihče ne more odvzeti, z nobeno kleveto, z nobenim pljuvanjem ali negativnimi ocenami. Med menoj in publiko se ustvarja ... nekaj ... nekaj ... neka čudovitost. Tako.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Povej naprej: