S harmoniko nad klišeje
Kultura
17. 02. 2015, 06.00
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 21.39
Harmonika je najbolj priljubljen slovenski instrument, a le redko katerega glasbila se drži toliko stereotipov, mitov in kontradikcij kot te, kot so ji rekli včasih “hudičeve škatle”. Bratko Bibič nanjo igra, za ta instrument komponira in je o njem napisal knjigo. Harmonika za butalce je konec lanskega leta izšla v zbirki Koda pri založbi Beletrina, pred dnevi so jo predstavili v koprskem Domu knjige, v nedeljo pa bodo o njej govorili še v Laborju, kjer Bibič živi zadnjih osem let.
Bratko Bibič (v sredini) ob Ireni Urbič in Borisu Bradaču na predstavitvi v koprskemu Domu knjige. Foto: Zdravko Primožič/Fpa
KOPER
>
Bratko Bibič, po izobrazbi magister filozofije, sicer pa harmonikar, skladatelj in publicist, je napisal delo, ki mu brez težav lahko rečemo prva slovenska monografija o harmoniki. Dal ji intriganten naslov, a kot je povedal, je pri butalcih ostal, ker je to najboljša možna metafora za Slovence. Bibičeva knjiga je mnogo več kot zgodovinska študija; avtorja zanima predvsem družbeni kontekst harmonike, saj tako lahko razmišlja tudi o njeni simbolni vlogi ter o stereotipih, ki se lepijo nanjo.
Bibič namreč tudi v praksi velja za enega “od pionirjev emancipacije harmonike od stereotipov, s katerimi se jo povezuje”. Sredi 70. let je soustanovil progresivno rock zasedbo Begnagrad, v kateri so sicer bili kitara, električni bas in bobni, a glavno besedo sta imela harmonika in klarinet. Glasbeni poznavalec Boris Bradač, ki se je z avtorjem pogovarjal ob Ireni Urbič, je na koprski predstavitvi knjige Bibiča prav zaradi teh njegovih zaslug opredelil za hipija, ki se je uprl kitari.
V slovenskem prostoru harmonika še vedno velja za ikono narodnozabavne glasbe, kar pa je, kot opozarja Bibič, stereotip: “V zadnjih desetih letih harmonika tudi pri nas zelo živahno živi v sferi nove eksperimentalne glasbe. Eden prvih, ki je v tem času na tem področju 'skočil na glavo' je Marko Hatlak, med mlajšimi ustvarjalci pa so še Luka Juhart in še nekaj drugih.” Po njegovem prepričanju gre za nadaljevalce tradicije raziskovanja zvočnosti, atonalnosti. Kajti stereotipov, kaj je mogoče igrati na harmoniko in česa ne, je še vedno veliko.
MI