“Risal sem zase in se pri tem zabaval”

Miki Muster velja za pionirja stripa ter enega najuspešnejših ustvarjalcev te zvrsti in risanega filma na Slovenskem. Kot je dejal v pogovoru za STA, je bil deloholik. Delal je lahko tudi 16 ur na dan. "A v resnici mi nikoli ni bilo treba delati, saj risanja nisem razumel kot delo. Risal sem zase in se pri tem zabaval."

LJUBLJANA > Miki Muster se je rodil leta 1925 v Murski Soboti. Odraščal in šolal se je v Ljubljani, razen med drugo svetovno vojno, ko je v Murski Soboti obiskoval gimnazijo. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je diplomiral iz kiparstva.

V začetku 50. let je začel risati Zvitorepca. Leta 1973 je odšel v Nemčijo, kjer je delal za Bavaria Film in druge naročnike. V obdobju med letoma 1967 in 1990 so njegovo ustvarjanje zaznamovali tudi reklamni spoti. Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil v domovino. Nekaj časa je bil karikaturist pri Magu in pozneje pri Reporterju.

> Vse življenje ste ustvarjali strip in risani film ter pozneje karikaturo. Zakaj ste vpisali študij kiparstva?

Študij kiparstva sem vpisal, ker v Sloveniji takrat nisem imel možnosti delati tistega, kar sem si želel. Po vojni sem želel iti v Ameriko, saj v Evropi tedaj še ni bilo niti stripa niti risanega filma, a so bile meje zaprte. Tukaj mi nihče ni znal nič pokazati, nič povedati, tudi literature ni bilo in tako sem bil primoran študirati nekaj drugega, kar pa bi bilo povezano s tem, kar sem želel delati. Kiparstvo je bolj risarsko kot slikarstvo. In tako sem študiral in čakal na priložnost, da bi lahko začel delati tisto, kar sem si želel že kot otrok - risani film.

> Na področju risanega filma ste samouk...

Sam sem moral ugotoviti, kako animacija deluje. Deset let sem eksperimentiral s pripomočki, ki sem jih imel tedaj na razpolago, da sem ugotovil, kako se liki premikajo. Moral sem biti tudi zelo racionalen, kar se mi je pozneje obrestovalo. Pozneje sem bil petkrat hitrejši kot moji kolegi animatorji. Nihče ni mogel verjeti, da naredim desetminutni film v dveh mesecih. Tam so bile ekipe po pet ali šest ljudi, pa so tak film delali pol leta, jaz pa sem vedno delal vse popolnoma sam.

Sedemnajst let sem bil v Nemčiji, kjer sem delal risane filme. Naredil sem čez 350.000 risb in imel v vseh teh letih le eno samo korekturo. Risal sem neposredno na folijo in to mi je močno skrajšalo delovni proces. Moj opus je tako obsežen, da včasih še sam ne morem verjeti, da sem toliko naredil.

> Vendar pa niste nadarjeni le na likovnem, ampak tudi na glasbenem področju.

Med študijem sem se preživljal s petjem. Ženo sem spoznal, je bila vajenka v trgovini. Vpisal sem jo na medicinsko šolo. Oba sem preživljal, dokler nisva diplomirala, nato sva se poročila. Tedaj se je zame začelo srečno obdobje.

Žena je bila zame božji dar. Bila sva tako usklajena, da je ona prevzela vse, kar je bilo meni odveč, jaz pa sem lahko samo risal. Rekla je: "Ti kar riši, vse drugo bom jaz." Pogodbe, otroka, za hišo in denar, za vse je poskrbela ona. Sam sploh nisem vedel, kje imam denar in koliko ga imam. Mene to ni nič brigalo.

> Že prej ste omenili, da ste delali vedno sami...

Sem samotar. V Nemčiji sem bil 17 let, pa nimam tam nikogar. Tam nisem imel znancev, samo šefa in ljudi, s katerimi sem sodeloval. Nisem delal v studiu. Tja sem zmeraj šel le po scenarij, potem sem risal doma. Ko je bilo delo gotovo, sem oddal in vzel drugega.

Vedno me je motilo, ko so v studiu ves čas debatirali, pa hodili na pavze. Sam sem ves čas risal, vmes sem pojedel dve palačinki, ki sem si ju spekel zjutraj. Tako sem bil seveda petkrat hitrejši kot oni. Poleg tega so se ves čas pritoževali, da premalo zaslužijo. Sam se nisem nič pritoževal, saj še nikoli v življenju nisem zaslužil toliko kot takrat. Pogodbo sem imel vedno sklenjeno za leta vnaprej. Za Bavaria Film sem delal pri petih serijah, delal sem tudi za druge studie.

> Ko ste delali v Nemčiji, ste za konce tednov prihajali domov, k družini...

Če sem le mogel, sem vsak vikend prišel domov. Ob enih ponoči sem sedel v avto in bil ob petih zjutraj v Ljubljani. Tudi žena je vsak mesec prišla gor, ampak samo toliko, da je počistila, uredila stvari, pa da smo kaj kupili, potem je spet odšla. Sva se pa vsak dan pogovarjala po telefonu. Imel sem telefon z mikrofonom, medtem, ko sva govorila, sem ves čas risal.

Seveda so nama prisluškovali, saj so vsakemu, ki je bil v tujini. Vedeli smo, da nas poslušajo. Včasih smo kaj takega pripomnili, da je tisti, ki nas je poslušal, vedel, da vemo. No, pa saj nismo nič takega govorili. V tistih časih je imel človek občutek, da je najbolje, če ima usta kar zalepljena.

> Na delo v Nemčijo so vas pognale določene okoliščine...

Danes morajo mladi, ki so sposobni, iti v tujino, saj tukaj ne dobijo primernih služb. Sam pa sem pa moral iti, ker sem imel preveč dela, ker sem bil preveč priden. Tako sem že februarja dosegel limit, ki ga je določila država, zato bi moral vse preostale mesece zaradi progresivne obdavčitve, celo do 90 odstotkov, delati skoraj zastonj.

> Ves čas, ko ste bili v Nemčiji, pa ste delali tudi za slovenske naročnike.

V Nemčiji sem ves čas delal za ljubljansko televizijo, zanjo sem vsako leto naredi vsaj 20 filmov. Imel sem še nekaj drugih strank, ki so redno hodile k meni - Kolinska, Medex, Elan, Fructal.... Tako nisem podrl vseh mostov za sabo, pa tudi stranke so bile zadovoljne, ker so še zmeraj dobile moje filme.

> Vaši prvi risani reklamni filmi so bili v tistem času pri nas novost...

Večkrat sem ponujal, da bi naredil kakšen risani reklamni film, pa nisem dobil naročila. Takrat so bile reklame drugačne, še bolj dolgočasne kot so danes. Sam sem jih tudi snemal. Tako smo denimo šli v tovarno, posneli delavce na vhodu, direktorja v pisarni, pa stroje, ki so delali. To so bili dvominutni reklamni film za tovarne, delavce, za sistem.

Enkrat sem narisal muca, ki poskuša strgati nogavico. To je bila reklama za tovarno nogavic Polzela. V Polzeli so bili navdušeni in ko je film stekel na televiziji, sem imel naenkrat polne roke dela.

> Koliko ste imeli pri reklamnih risanih filmih proste roke, koliko ste morali upoštevati želje naročnikov?

Večinoma so mi stranke zaupale in mi pustile popolnoma proste roke. Imel sem tak monopol, da je bilo nepredstavljivo. Tako so me denimo iz tovarne poklicali po telefonu, povedali, da imajo nov proizvod, če bi lahko naredil risani film. Ko je bil filmček narejen, sem kopijo poslal na televizijo in jih obvestil, da bo na programu, naj si ga pogledajo. In pri več kot 300 filmih ni bilo nobene pripombe, da bi bilo kaj narobe.

Razen enkrat. Prigoda z reklamo za bombone visoki C. Sam sem bil navdušen nad svojim izdelkom, pevko, ki zapoje visoki c, vodstvo tovarne pa ne toliko. A so mi rekli, da bodo filmček kljub temu nekajkrat predvajali, nato pa se bomo zmenili za drugega. Filmček je bi res nekajkrat na televiziji, nato je izginil s programa. Ko sem jih vprašal, kaj se dogaja, pa so mi povedali, da so bomboni postali taka uspešnica, da so v treh tednih vse razprodali in da jim je zmanjkalo surovin , zato so morali začasno ustaviti produkcijo. Pozneje smo se dogovorili še za tri filmčke s pevko.

> Vaših reklamnih risanih filmčkov se cele generacije spominjajo še danes...

Pomembno je bilo, da je bil filmček duhovit, da je ostal v spominu. Današnje reklame pa nimajo zgodbe, pa tudi duhovite niso.

> Pravite, da ste samotar, a kaže, da dobro poznate ljudi, veste, kaj jih pritegne...

Vedno sem risal zase in pri tem zelo užival. Bil sem deloholik, delal sem lahko tudi 16 ur na dan. A v resnici mi nikoli mi ni bilo treba delati, saj risanja nisem razumel kot delo. Risal sem zase in se pri tem zabaval, se smejal v sebi. Rekel sem si, če se jaz navznoter smejim, se bodo zabavali tudi drugi.

Še en primer - ko sem risal Zvitorepca. Nastalo je več kot 40 zgodb, pa nikoli ni bila prelita kri. Danes pa je na televiziji polno nasilja, zato ni čudno, da je svet tak, kot je. Včasih so bile kavbojke, ki imajo eno specifiko, v njih vedno zmaga dobro in tudi v mojih zgodbah je tako. Saj so v njih tudi negativni liki, ampak vedno zmagajo ti moji junaki, ki pa so smešni, duhoviti, vzgojni.

Zakaj imajo otroci najraje Lakotnika, čeprav je pretepač in malo butast? Tukaj je vzporednica z Disneyjem. Disney je začel z Mikijem Miško, ki je bil poosebljena dobrota. Skupaj z Mini sta bila srce in duša. Potem pa so se ju pa otroci naveličali, zato je Disney ustvaril Jako Racmana. Ta je bil pa histerik. Vsi so mu nagajali, bil je neroden in to je bilo otrokom všeč. In tudi sam sem si rekel: "Ne smem jih posiljevati s tem, da jim bom vcepljal, da morajo biti pridni v šoli. Moram jim v smešni obliki pokazati, kaj je prav in kaj ne." Lakotnik je bil res butast, ampak obvladal je borilne veščine in premagal vse. Nikoli pa ni bilo krvavo.

> A začeli ste s stripi, v katerih so nastopale le živali...

Takrat je bil strip pri nas še prepovedan in ko so ustanovili prvi časopis, ki bi objavljal slovenske stripe, to je bil PPP, je bil pogoj, da bodo v njem objavljali samo slovenski avtorji in da bodo stripi nastajali na podlagi živalskih basni. Tako so v mojih prvih stripih nastopali lisica, jazbec, medved, volk... To sem smel risati, drugega pa ne. Potem pa je basni zmanjkalo in sem začel malo fantazirati, a so mi takoj prepovedali.

> Nazadnje so celovite dogodivščine vaše trojice - Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje izšle pri založbi Buch. Zakaj ste se odločili zanje?

To je skupina ljubiteljev Zvitorepca, ki je založila denar za ponatis mojega celotnega ciklusa. Sprva je bilo sicer malo strahu, kako bo šlo, ker je malo pred tem Delo izdalo moje delo v tem obsegu. Ko pa so natisnili prvo knjigo in to v kar precejšnji nakladi, je bila takoj razprodana. Zato so sklenili, da bodo natisni celoto v 11 knjigah.

> V 90. letih pa ste začeli risati tudi politično karikaturo.

Politično karikaturo sem začel risati po vrnitvi iz Nemčije. V Nemčiji sem videl, da vsaka revija, ki da kaj nase, objavlja politično karikaturo. Kupoval sem revije in si izrezoval karikature, si celo naredil album. Vprašali so me, če bi jih risal za Mag, in sem sprejel. Čeprav moram priznati, da sem bil karikaturist že od nekdaj. Že kot otrok sem v šoli ves čas risal karikature sošolcev in profesorjev.

Tik pred odprtjem stadiona Stožice sta za naslovnico revije Reporter narisali ljubljanskega župana Zorana Jankovića, kako stoji s stegnjeno desnico pred golom stadiona, na trati pa se pase čreda ovčic, zaradi česar je Janković zoper vas vložil tožbo Bi rekli, da Slovenija še ni zrela za politično karikaturo?

Naši politiki niso zreli, da bi dojeli, da karikatura ni žalitev, ampak je le kritika njihovih dejanj in ne njih osebno. V Nemčiji se je v časopisih vsak teden kje pojavila karikatura kanclerja Helmuta Kohla, ki je bil na tem položaju pet mandatov. On sam je rekel, da je, dokler ga rišejo karikaturisti, vse v redu. Ko pa ga bodo nehali risati, bo odstopil, saj bo to znak, da ni več sposoben opravljati te funkcije.

Pri nas pa še iz prejšnjih časov velja ta miselnost o nedotakljivosti politikov. Njih se lahko le hvali. Ko sem začel risati karikature, so me kdaj ljudje ustavili na cesti in mi rekli: "Miki, a si ti neumen? Predsednika države si narisal, saj on je vendar osebnost.". Sem rekel: "Ja, koga pa naj narišem? Zato ga rišem, ker je osebnost. A bom onega, ki pod mostom spi."

Potem so me vprašali, zakaj ne rišem opozicije. Odgovoril sem jim, da ni ona kriva, če ni služb, če je kaj narobe. Kriva je vlada. In karikaturist je vedno opozicija.

> Po terorističnem napadu na časnik Charlie Hebdo so se odprle številne debate o svobodi govora...

Tam sta bila dva norca, pa sta ves svet spravila na noge. Sedaj se ves svet trese pred teroristi...

> In za konec še beseda o Prešernovi nagradi, kaj vam pomeni?

To je velika čast, ker je to največja nagrada, ki jo pri nas lahko dobiš za kulturo. Sicer sem jo dolgo čakal, a sem jo dočakal in sem vesel. Upam, da bom lahko v miru užival v tem občutku, da sem nekaj naredil za slovenski narod.

STA

---