“Nisem si jaz izmislil zgodovine!”

“Še bolj mi bodo zamerili, da sem posegel v zgodovino. Ah, kako je zgodba brez nje zabavna, pripovedovanje pa lahko in neobvezujoče. Toda nisem jaz poklical zgodovine. Nisem si jaz izmislil zgodovine. Sama se je,” veliki hrvaški pisatelj Nedjeljko Fabrio v svojem romanu Urjenje v življenju nagovori enega svojih junakov. Zdaj avtor končno nagovarja tudi slovenske bralce, saj je roman v prevodu Sonje Polanc pravkar izšel pri koprskem KUD AAC Zrakogled.

KOPER >Osmo delo v zbirki Helia, ki jo izdaja koprski KUD AAC Zrakogled in je posvečena prevodom sodobne literature mediteranskega prostora, je roman Urjenje v življenju, prvi del Jadranske trilogije hrvaškega sodobnega književnika Nedjeljka Fabria. Fabrio, letnik 1937, je pisatelj, dramatik, esejist, kritik in prevajalec zlasti italijanske književnosti. Velja za še živečega sodobnega hrvaškega klasika. Za prvi prevod njegovega dela v slovenščino je poskrbela Sonja Polanc (ob pomoči soprevajalke Klarise Jovanović), roman pa so predstavili predsinočnjim, v sklopu Slovečerov v Foresteriji.

Urednik zbirke HeliaGašper Malej poudarja, da ne zbirke ne posameznih knjižnih prevodov ne bi bilo brez podpore Evropske unije in njenega programa Kultura. Prevod Jadranske trilogije pa je posebej podprla tudi Hrvaška.

“Nedjeljka Fabria sta v življenju doleteli dve večji prostorski selitvi, kar močno odseva tudi v njegovi trilogiji,” pojasnjuje urednik Gašper Malej. Pisatelj se je kot otrok z družino iz rojstnega Splita preselil na Reko, v 70. letih pa se je moral od tam izseliti v Zagreb, saj je sodeloval pri hrvaški pomladi, gibanju, ki je zahtevalo večjo stopnjo gospodarske neodvisnosti nekdanjih jugoslovanskih republik, s čimer si je prislužil dve desetletji molka o svojem delu. V tem času se je zaposlil na hrvaški televiziji in napisal prvi del jadranske trilogije Urjenje v življenju, ki je izšel leta 1978.

Romani iz trilogije govorijo o prostoru Istre, Dalmacije in zgodovini, v kateri se različni liki zapletajo. Trilogija obsega obdobje od Napoleona do časa po drugi svetovni vojni, ko so se Italijani izseljevali iz Istre. Fabrio v njej opisuje tako usodo hrvaške kot italijanske rodbine, eno glavnih vlog ima prav Reka. “Pripoved ne teče kronološko, pisatelj uporablja zahteven jezik in zahtevno je tudi obdobje, ki je dolgo skoraj dvesto let, v katerih je Reka denimo zamenjala sedem oblastnikov, sedem zastav,” pojasnjuje prevajalka Sonja Polanc in priznava, da je bilo prevajanje izjemno zahtevno: “Značilnost njegove pisave je med drugim ta, da je strukturirana kot glasbeno delo, kot fuga, večkrat se pojavljajo ponovitve, a z majhnimi spremembami, na kar sem morala biti pri prevajanju posebej pozorna.”

Na koprskem večeru je bilo večkrat slišati vprašanje, kako to, da doslej v slovenščini še ni izšlo nobeno delo Nedjeljka Fabrija. O izidu katerega njegovih del v slovenščini so se z literatom, ki je bil med drugim tudi predsednik hrvaškega društva pisateljev, menda v preteklosti nekateri slovenski kolegi že pogovarjali, a ni nikoli prišlo do tega, zato je bil po pričanju koprskih založnikov Fabrio do njih sprva zelo zadržan. Šele ko so mu Gašper Malej, Sonja Polanc in Vladka Tucovič v Zagreb osebno prinesli pogodbo, se je sprostil, saj je imel dotlej menda ves čas občutek, da ga nekdo vleče za nos. Avtorja namerava koprska založba gostiti v Sloveniji, ko bo izdala še preostala romana iz trilogije: Berenikini kodri in Triemeron.

Boris Domagoj Biletić v zanimivi spremni besedi med drugim zapiše, da Fabrio dovršeno obvlada številne pripovedne tehnike: “Mojstrski je v prehajanju: iz lirskosti v dokumentarnost, iz (avto)biografskosti v splošnost, iz dramatičnosti in eruditskosti v poetičnost in lepoto preprostega življenja, iz fikcije v zgodovinsko resničnost.” To, da je Fabrio pri nas relativno nepoznan, Biletića na preseneča: “Ne vedeti za Fabria v Slovenji je, denimo, enako kot ne vedeti za Kovačiča na Hrvaškem. Do tod smo žal prišli.” Biletić za Urjenje v življenju pravi, da gre za roman o zgodovini, Vladka Tucovič, ki je slovenski prevod lektorirala, a ga je še prej, v času svoje študentske izmenjave na Reki, prebrala v izvirniku, pa meni, da je tudi svojevrsten ljubezenski postmodernistični roman: “Iz generacije v generacijo tudi na primeru družinskega življenja prikazuje, kako se življenje na Reki spreminja in kako nanj vpliva tudi politika.” Reka je po njenem mnenju več kakor literarni prostor, saj ponekod že skoraj prehaja v literarno osebo.

A bistvo tega velikegaliterarnega dela morda razkriva Biletićeva prav misel: “Fabrio z veliko umetniško močjo spregovori o svetu strpnosti, ki je bila v teh krajih izrinjena ob koncu 19. stoletja, ko so jo zamenjale zakonitosti skrajno ideologiziranega, politično zblaznelega in izključujočega sveta.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---