“Nihče ni mislil na otroke”

Očetnjava (Fatherland) je razorožujoče iskrena, pretresljivo poštena in stvarna ter do pičice natančno izrisana zgodba o očetu teroristu. O družini. O nacionalizmu. O Jugoslaviji. Nina Bunjevac jo risala in pisala leto in pol, tudi po 16 ur na dan. Strip, ki je lani izšel pri ugledni založbi Random House, je kanadsko slikarko in kiparko srbskih korenin v hipu izstrelil v svetovno orbito; Guardian, denimo, je Očetnajvo uvrstil med pet najboljših stripov, ki so v angleščini izšli v lanskem letu.

KOPER > Nina Bunjevac te dni Očetnjavo (v slovenščino je strip prevedla Maja Novak, spremno besedo je napisal Goran Vojnović, izdala pa ga je založba Modrijan) predstavlja po slovenskih mestih. Predsinočnjim je bila postaja njene turneje Koper, dan prej Škofja Loka, danes bo v Kinu Šiška častna gostja Stripofestivala.

Čeprav je v otroških letih rada in strastno prebirala najprej Politikin in Mikijev zabavnik, Stripoteko, kasneje pa Alana Forda, svoj prvi strip pa narisala pri trinajstih, se mu je slikarka, kiparka in profesorica umetnosti zares posvetila pred desetimi leti.

Grafični roman Očetnjava, ki je maja na osrednjem stripovskem festivalu v Torontu prejel nagrado za najboljši strip v Kanadi, je poseben tudi zaradi tehnike. Nina Bunjavac riše s fotografsko natančnostjo, pri tem uporablja šrafure, njene risbe dajejo vtis grafike. Bralca na trenutek celo prešine, da gleda bakrorez kakšnega starega mojstra. Slog njenega risanja pa na predsinočnjem srečanju v Kopru ni imel glavne besede - v središču pogovora, ki ga je vodil stripar Iztok Sitar, je bil avtoričin odnos do očeta, zgodba njene družine, v kateri sta trčili dve ideologiji, ter nenazadnje izkušnja generacije, ki ji je nacionalizem vzel državo.

Nina Bunjevac, rojena leta 1973 v Torontu, je večino svojega otroštva in mladostniških let preživela v Jugoslaviji. Njena mama je z njo in sestro iz Kanade in od njunega očeta, pripadnika tajne srbske nacionalistične organizacije Otadžbina Nikola Kavaja, pobegnila, ko je Nina imela dve leti.

“Tvoj boj ni moj boj, oče”

Očeta se spomni le bežno - umrl je leta 1977, ko je v domači delavnici pripravljal bombo. “Tvoj boj ni moj boj, oče,” so besede s katerimi Nina Bunjevac zaključi strip Avgust 1976, ki jebil povod za Očetnjavo; izšel je v njenem prvencu Hladna kao led leta 2012. V tej stripovski zgodbi, tako kot v nagrajenem grafičnem romanu, jasno izpiše in izriše svoje stališče do nacionalizma.

“Odraščala sem v socialistični Jugoslaviji in imela srečno otroštvo. Nikoli nisem imela občutka, da smo kakorkoli ločeni od ostalega sveta - gledali smo filme, poslušali glasbo in nenazadnje brali stripe z zahoda in vzhoda,” je pripovedovala avtorica, ki ji pravijo (rdeča) zvezda ameriškega stripa. “Za generacijo mojih staršev in starih staršev se vojna leta 1945 ni končala. Mislim, da je prav njihova zazrtost v preteklost povzročila vse strahote, ki so moji generaciji vzele državo. Naši starši so mislili nase, obračunavali med ideologijami in uničili vse. Nihče pa ni mislil na nas, otroke.”

Nazaj v Kanado

Svojega očeta Petra Nina ne demonizira, v Očetnjavi ni trohice avtoričinega sovraštva. Knjigo je napisala in narisala, da bi razumela svojo družino, v kateri sta trčili očetov nacionalizem in komunizem, v katerega so verjeli in mu bili predani mamini starši. Leta 1990 je Nina odšla v Kanado, da bi obiskala brata Peteyja in tam na mamino željo ostala. Na Balkanu se je napovedovala vojna. “Obdobje te vojne, še zlasti Natovo bombardiranje Srbije, me je psihično zlomilo. Do takrat sem bila prepričana, da se je ves svet zarotil proti Srbom. Potem pa sem prebrala knjigi Dubravke Ugrešić, Kultura laži in Muzej bezuvjetne predaje. V istem času je angleška literarna revija Granta v zbirki esejev Women and Children First objavila besedilo Jasmine Tesanović The Diary of Political Idiot, in moj pogled na svet se je zbistril,” je na srečanju v Domu knjige še povedala avtorica, ki kot glasnika svoje generacije doživlja pisatelja Miljenka Jergovića. Ta je podobno izkušnjo, kot jo ima z nacionalizmom sama, leta 2010 opisal v romanu Oče.

Koprsko občinstvo pa je imelo svojevrsten privilegij. Energična, duhovita in neposredna avtorica je namreč ta večer povedala prav posebno zgodbo. Njena babica Momirka, partizanka, ena osrednjih figur v stripu, ji je večkrat pripovedovala o dečku, ki je v njeno četo prišel, ko je imel 13 let. Tega fanta je Nina v Očetnjavi tudi upodobila in po spletu naključil izvedela, da je narisala - očeta Branimirja Nešovića, lastnika založbe Modrijan: “Kdo je ta fant, smo ugotovili danes. Kar naprej mislim na to. In obenem nimam pojma, kako naj to sploh imenujem.”

Življenje, ki ima neverjeten smisel za ironijo - srbski prevod Očetnjave je izšel v tednu, ko so tam politično rehabilitirali Dražo Mihajlovića - , se včasih tudi prijazno nasmehne.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---