“Ne pišem, da bi rušil sisteme”

V simpatičnem vzdušju pod streho domačije Lukatelce v Volčah je Drago Jančar skupaj z gostiteljem Zdravkom Dušo predstavil svoje najnovejše delo Pisanja in znamenja, ki prinaša zapise in kratke premisleke o njegovem pisateljskem delu in tudi o tistem, kar bere in gleda. Za jesen je napovedal izid novega romana V temni zarji.

VOLČE > O knjižici esejev Pisanja in znamenja, ki je izšla v zbirki Svila pri založbi Modrijan,je pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar povedal, da je vanjo zbral eseje, v katerih se ukvarja z literaturo in odnosom družbe do nje: “Pripovedujem o osebnih izkušnjah s pisanjem in kako je določalo moje življenje. Razkrivam poglede na druge avtorje, na družbene kontekste.”

Septembra bo izšel nov Jančarjev roman V temni zarji. Pripoveduje o mladem človeku, ki bi rad postal violinist, a pristane med uličnimi muzikanti. Kot je povedal pisatelj, je navdih našel v sodobni slovenski družbi: “Spodbudile so me informacije o mladih brez služb, diplom, ki živijo pri starših ... O tem sem poskušal pisati.”

Kot pravi, mu je literatura pomagala živeti in postala središče njegovega življenja. “Brez nje ne morem živeti. Sem pa že velikokrat povedal, da ne pišem z namenom, da bi rušil sisteme. Opredelim se s podpisovanjem peticij ali kako drugače.”

Zbirko esejev, ki se ukvarjajo z literarnimi temami je pod naslovom Privlačnost praznine izdal že leta 2002, tokrat pa je zbral razmisleke o pisanju in pisateljevanju zadnjih let.

V pogovoru z Zdravkom Dušo je Jančar v okviru sobotnega pogovora Ob knjigi ob Soči pripovedoval tudi o svojih junakih, ki jih okolje ne razume: “Junak je iniciacijska točka, ob kateri spoznavamo svet. Ki ni enostaven, saj je slovenska zgodovina polna težkih situacij, tu ni bilo lagodnega meščanskega življenja. Zato so drame in romani radikalni. Kot primer lahko vzamemo kar tolminske puntarje in vse hudo, kar so preživeli z grozovitim obglavljanjem.” Skupaj sta ugotovila, da je bilo tudi v vasicah, kot so Volče, življenje še kako burno z vsemi vojskami, ki so šle mimo, s pošiljanjem ljudi v koncentracijska taborišča ...

Pri razmišljanju o duši srednjeevropskega prostora je Jančar ugotavljal, da se ljudje upirajo, da nobene oblasti ne vzamejo zares za svojo in iz takih okoliščin se porodijo mešanica tesnobe, odpora in ironije.

Pisatelj jeza pokušino prebralesej Hudič v knjigi, prvega, na katerega bralec naleti, ko odpre Pisanja in znamenja. V njem razmišlja o polemiki, v kateri so nasprotniki Iva Andrića trdili, da so njegove knjige polne predsodkov do muslimanov, da so nacionalistične in da jih ne bi smeli uvrščati v šolske programe Bosne in Hercegovine. “Andrića so zanimale zgodbe nesrečnih ljudi v Bosni, tistih, prek katerih je šlo vse hudo. V svojem delu Znamenja ob poti se dokazuje kot moder, strpen, dvomeč in iščoč človek. Če bi tak poskus, k kakršnemu so pozivali njegovi nasprotniki, uspel, potem bi res dobili nekonfliktno in neproblematično, a zato sterilno prozo in dramske tekste,” je razmišljal Jančar in dodal, da takšni predlogi vzniknejo le med ozkosrčnimi in ozkogledimi presojevalci literature. V književnosti je treba po njegovem reči ne politični korektnosti, saj sicer “ni humorja, ni razloga ne za jezo, ne za smeh ...”

NEVA BLAZETIČ

---