“Najprej se jim približujem, potem pa bežim”

Fotografija Dan neodvisnosti, na katero je 28. maja lani Marko Korošec v bližini Julesburga v Koloradu ujel supercelično nevihto, je navdušila strokovno žirijo foto natečaja National Geographic Traveler. 33-letni študent fizike in meteorologije iz Žirij pri Sežani je bil presenečen še toliko bolj, saj se je tokrat prvič prijavil na večji fotografski natečaj, potem pa pometel s konkurenco 18.000 fotografij z vsega sveta in kratko malo ... zmagal.

Marko Korošec: “To so dogodki, ki so rušilni, obenem pa zelo estetski. In med tema dvema obrazoma istega pojava je tanka meja.”  Foto: Bogdan Macarol
Marko Korošec: “To so dogodki, ki so rušilni, obenem pa zelo estetski. In med tema dvema obrazoma istega pojava je tanka meja.”  Foto: Bogdan Macarol

KOPER > Fotoaparat je bil za Marka Korošca najprej le pripomoček, s katerim je dokumentiral tisto, kar ga navdušuje, vznemirja in zanima že od osnovnošolskih let. “Tako kot vsi fotografi na svetu si tudi jaz želim biti v pravem trenutku na pravem mestu. Sam pač poskušam s pravega kota ujeti nevihto, tornado oziroma strelo,” pove med smehom in doda, da mu je pri tem meteorološko znanje v neprecenljivo pomoč. Dinamiki vremena in ekstremnim vremenskim pojavom se posveča tudi poklicno; zadnjih devet let je zaposlen na Darsu kot skrbnik cestno-vremenskega informacijskega sistema, s katerim napovedujejo in spremljajo nevarne vremenske razmere vzdolž slovenskih avtocest. Od leta 2009 je uradni napovedovalec nevarnih nevihtnih sistemov po Evropi v sklopu portala Severe Weather Europe in mnogokrat gost znanstvenih konferenc s tega področja.

Domovina najsilovitejših neviht

Nevihte je začel fotografirati doma, kasneje še v Padski in Panonski nižini, zadnjih šest let pa hodi tudi v Združene države Amerike. Na natečaj priljubljene popotniške revije je poslal tri fotografije, vse bile posnete na razvpiti ameriški Aleji tornadov, ki obsega območje od vzhodnega Teksasa, prek pokrajine Teksas Panhandle, Olkahame, Kansasa in delov Nabraske. “Na Alejo tornadov letos sicer nisem šal, običajno pa se tja odpravim maja oziroma junija, ko je največja verjetnost, da se pojavijo najsilovitejše nevihte, kar jih je mogoče videti na našem planetu. Tja grem, ker si želim od blizu videti in opazovati toče, tornade in strukture neviht.” In prav “zgradba” nevihtnih oblakov na nagrajeni fotografiji Dan neodvisnosti je prevzela tudi člane žirije. Dan Westergren je med drugim dejal, da nora NLP-jevska oblika oblaka ustvarja vtis, da bo posesala pokrajino tako kot sesalnik posesa prt: “Nerešena napetost v fotografiji nas napelje k temu, da jo hočemo videti znova in znova.”

Povezavo na spletno stran Marka Korošca dobite tukaj http://www.weather-photos.net/

Marko se je fotografiranja vodnih tromb, strel in drugih pojavov, ki spremljajo nevihte, lotil pred petnajstimi leti. “Najprej je bila fotografija moj pripomoček, z njo sem beležil točno določene nevihte in jih kasneje preučeval. Ampak to je bilo le kratek čas, zelo hitro sem si začel prizadevati, da posnamem kakovostno, kompozicijsko zanimivo fotografijo z izrazitim vzdušjem,” pripoveduje Marko, ki svoje “portretirance” lovi z digitalnim fotoaparatom, na posnetkih pa računalniško popravi le kakšno malenkost. Pravi, da poskuša pri obdelavi ohraniti dinamiko posameznega dogodka, včasih malce poudari le dramatičnost prizora.

Kdaj ima nevihta najlepši obraz?

Razvoj od dokumentarne do naravoslovne fotografije je pri njem potekal zlagoma in naravno in četudi fotografira pojave, ki nemalokrat za seboj pustijo opustošenje, ga zanimata lepota in estetika. “Vsi, ki fotografiramo ekstremne vremenske pojave, se zavedamo, kaj vse nosijo s seboj. Velikokrat za orkani in tornadi ostanejo porušena mesta, mrtvi, spremenjena pokrajina ... Po drugi strani pa so trenutki pred razdejanjem, če recimo govoriva o oblikah neviht, tornadov, strel, o barvah, noro lepi. To so dogodki, ki so rušilni, obenem pa zelo estetski. In med tema dvema obrazoma istega pojava je tanka meja,” razmišlja in dodaja, da so prav “lovci na nevihte” običajno prvi na kraju dogodka in obenem tudi tisti, ki obvestijo center za pomoč in reševanje ter se tako trudijo tudi pomagati.

In kdaj ima nevihta najlepši obraz? “Odvisno je, na katerem koncu si. Običajno so najboljši posnetki tisti, ki ujamejo trenutek tik preden se razbesni. Potem se moram običajno kar podvizati, pridobiti pred nevihto nekaj prednosti in odhiteti na drugo lokacijo, kjer jo počakam in spet fotografiram. Dejansko se vsaki nevihti najprej približujem, potem pa pred njo bežim,” dodaja zmagovalec fotografskega natečaja tekmovanja National Geographic Traveler.

Letošnje vremensko razgibano in dinamično poletje, polno neviht, mu je pisano na kožo. Potovanje na Aljasko, ki mu ga National Geographic poklanja za nagrado, pa načrtuje sredi maja prihodnje leto, od tam pa se bo najverjetneje odpravil naprej - na Alejo tornadov.

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano