“Moja duševna avtobiografija”

Pesnik lahko opeva tudi svojo ženo, zakaj pa ne! Brez utopije nam živeti ni. In dvom je lahko tudi spodbuda. To je samo nekaj misli, ki jih je pesnik Ciril Zlobec včeraj nanizal v ljubljanski knjigarni Konzorcij. Tam je en mesec in en dan pred svojim 90. rojstnim dnem predstavil jubilejno zbirko Ljubezen, čudež duše in telesa.

Pesnik Ciril Zlobec in slikarka Metka Krašovec sta družno podpisala lično jubilejno zbirko 
Ljubezen, čudež duše in telesa, natisnjeno v kar 3500 izvodih.   Foto: Andraž Gombač
Pesnik Ciril Zlobec in slikarka Metka Krašovec sta družno podpisala lično jubilejno zbirko Ljubezen, čudež duše in telesa, natisnjeno v kar 3500 izvodih.  Foto: Andraž Gombač

LJUBLJANA > Z lično, v blago rdečkast kartonski ovitek položeno belo knjigo, ki jo je uredila Nela Malečkar, Mladinska knjiga praznuje svojo 70-letnico in pesnikovo 90-letnico.

Ciril Zlobec, 4. julija 1925 rojen v Ponikvah na Krasu, je iz svojega obsežnega opusa izbral 90 pesmi, ki jih povezuje ljubezen, osrednja tema njegove dolgožive poezije. “Prvo pesem, ki sem jo napisal pri trinajstih letih, je navdahnila ljubezen,” se spominja. “In zaradi ljubezni so me izključili iz semenišča. Odkrili so namreč, da pišem nacionalni, dantejevski ep, v katerega sem vrinil tudi ljubezen. In zanimivo: že svoj razdelek v Pesmih štirih sem uvedel z zapisom, da sta ljubezen in poezija zame skrivnost, ki ne bo nikoli razjasnjena. Zato me tako izzivata.”

3. julija, na predvečer njegovega 90. rojstnega dne, bodo Cirila Zlobca počastili v ljubljanski knjigarni Konzorcij, teden zatem, 10. julija, pa ga bodo gostili na rodnem Krasu, v Kosovelovem domu Sežana.

Sčasoma je odkril, da lahko skozi ljubezensko poezijo govori o čemerkoli, v zadoščenje pa mu je bilo, da so njegove ljubezenske pesmi sprejeli tudi v tujini in opazili, da kot eden redkih v evropskem prostoru zajema več vrst ljubezni: od mladostne in igrive do erotične, očetovske, marsikdaj tudi žalostne ... “V moji poeziji kot pozitivna spodbuda nastopa tudi dvom, kar je redkost,” pravi Zlobec. “Sili te, da raziskuješ, se sprašuješ, zakaj imaš danes nekoga bolj ali manj rad kakor včeraj, in si govoriš, da boš jutri boljši, nežnejši. Skratka, gre za permanentno vrenje.”

Jubilejno zbirko je zasnoval kot svojo “duševno avtobiografijo”. “A knjiga ni samo moja,” je poudaril včeraj in prijateljsko potrepljal Metko Krašovec. Slikarka, znana po velikih platnih, je njegove pesmi obogatila z manjšimi akvareli iz let 2002-2007. “Navdihnil jih je drug pesnik, s čigar poezijo pa niso bili kompatibilni. K sreči so dom našli pri Cirilu Zlobcu,” se je nasmehnila slikarka. “Nastajali so brez predpriprav, na papirju, sproti.”

Veseli jo, da se akvareli v knjigi lepo ujemajo z Zlobčevimi pesmimi in da jih obdaja prostorna belina, za kar je zaslužen likovni urednik Pavle Učakar. “Metkini akvareli so tako kakor Zlobčeva poezija polni vseh mogočih nians, svetlobe in teme,” ugotavlja Učakar. “Njene podobe so zelo zgovorne. Gre za res fine nianse, kar likovnemu uredniku prinaša ogromno užitka pri delu.”

Z veseljem je povabilo k pisanju spremne besede sprejel tudi Zlobčev pesniški kolega, predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina: “O Cirilovi poeziji sem že večkrat pisal, tokrat pa me je to doletelo v posebnem stanju, na novo zaljubljenega, tako da sem ljubezenske pesmi doživljal drugače, intenzivneje.”

V zapisu Očetje in sinovi se spominja Cirilovega pokojnega sina in svojega starega prijatelja Jaše, obenem pa opozarja, da je v Cirilu Zlobcu sam našel nadomestnega očeta: “Tako zaradi poezije kakor zaradi njegove človeške drže, vedno pokončne in jasne. Ciril nikoli ni klonil pod bremeni, in s temi mu življenje ni prizanašalo.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano