“Mogoče pa je vse jazz”

Jureta Pukla (1977) je Guardianov kritik označil za “vzhajajočo zvezdo nove kreativne generacije, ki jazzovsko glasbo energično pelje v drugo stoletje”. Od kod tolikšno navdušenje nad glasbenikom, ki prihaja iz Velenja, a je že tri leta tudi Newyorčan, so v ponedeljek lahko okusili tudi obiskovalci sklepnega večera 14. Baladoor jazz festivala v Kopru.

Jure Pukl med nastopom na Baladoor festivalu v Kopru  Foto: Maja Pertič Gombač
Jure Pukl med nastopom na Baladoor festivalu v Kopru  Foto: Maja Pertič Gombač

> V vašem ustvarjanju je “čutiti progresivni, avantgardni džez, deloma svobodni, 'free' džez in tudi značilnosti impresionistične sodobne glasbe” . Tako je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada zapisal Primož Fleischman. Kako bi vi opisali svojo glasbo?

“Mislim, da moja glasba prihaja iz vsega, kar sem živel in živim. Začel sem s klarinetom, igral sem v godbi, še prej sem kot samouk igral kitaro v rock bendu, kasneje sem študiral klasiko ... Klasičen saksofon je, lahko bi rekel, zelo moderen, ker je nov inštrument, ki ga Mozart, Beethoven in podobni skladatelji niso poznali. Zato je zanj veliko literature, ki je 'odpičena'. Saksofon ima veliko možnosti razširjenih tehnik, kar pomeni, da lahko nanj igraš četrttone, določene zvoke, ki niso značilni za glasbo ... Potem sem šel v jazz, se učil jazzovske tradicije in od tam črpal. To je glasba, ki jo še vedno veliko poslušam. In ko vse to nekako prebaviš, prevadiš inštrument, preigraš veliko različnih nastopov in koncertov - od beznic do festivalov -, posnameš več plošč, se gotovo izoblikuje tvoja zvočna slika. A glasbo je težko opisati. To je jezik, ki ga moraš slišati in ga nato opišeš s svojimi besedami. Te pa niso nujno take, kot jih je uporabil skladatelj ali glasbenik.”

> Nocoj smo slišali, da je v vašem jazzovskem jeziku veliko narečij. Drži?

“Ja, morda je to dober opis: gre za narečja znotraj glasbe. Glasba je ena, narečij je pa veliko.”

> Vaša glasba je zelo raznovrstna in, kakor pravite, je očitno plod mnogih izkušenj. Med njimi je gotovo ena najpomembnejših newyorška. Kaj jazzovskemu glasbeniku ponuja New York danes?

“New York je seveda še vedno jazzovska meka, a trenutno ni edina. Je pa gotovo najmočnejša, ker ga ni mesta na svetu, kjer bi živelo in ustvarjalo toliko glasbenikov. Tam si se primoran nadgrajevati, vaditi, pisati, delati in igrati, ker se raven neprestano dviguje. Neprestano prihajajo novi glasbeniki, ki imajo nove ideje, novo ozadje s svojimi izkušnjami oziroma narečji. Tamkaj se še vedno veliko reči rodi, od progresivnejših, inovativnejših do jazza. Gre za tako močno mesto kulture, da je svojevrstna izkušnja že zgolj biti tam. In seveda nekaj časa traja, dokler se vklopiš v njihovo sceno in postaneš del tamkajšnje ustvarjalne sredine. To traja nekaj let ...”

> Vi ste del te scene. Slišati je, da vam je v New Yorku uspelo. Kakšne so sestavine uspeha?

“Mislim, da v New Yorku ne moreš nikoli reči, da ti je uspelo. Tega tam ni. Če si dober in imaš voljo, ti nekaj uspe, a že jutri te lahko hitro pozabijo, ker prihaja ves čas veliko novih glasbenikov. Po domače: imeti moraš jajca, veliko željo, seveda moraš to glasbo ljubiti in biti moraš pripravljen odreči se stvarem, kot je denimo razkošno stanovanje s pogledom na nevemkaj. Če nisi med tistimi, ki imajo veliko denarja, moraš biti pripravljen spustiti raven življenja. Ker jazz ni umetnost, ki bi bila posebej dobro plačana, obenem pa je z njo težko uspeti, so jazzovski glasbeniki manj premožni, a zato bogati v sebi, v srcu, v znanju, v ustvarjalnosti, v glasbi. Očitno motaš biti tudi malce (zažvižga), da tam ostaneš. Gotovo ne bi želel tamkaj ostareti, a potrebujem še kakih deset let New Yorka. Seveda pa nikoli ne veš, kaj ti prinese življenje. Za zdaj je to moj dom, tam se dobro počutim.”

> Kako se to pozna na vaši glasbi?

“Ko sem tam, se mi zdi, da med tistimi 'morskimi psi' ne znam igrati, da nimam moči. Po drugi strani se mi zdi, da napredujem, da se mi odpira, da igram vse bolje, vse močneje in da se tudi z drugimi glasbeniki bolje odzivam. To vidim, ko pridem v Evropo, oziroma ko pridem iz New Yorka. V New Yorku ni niti časa za razmišljanje. Zgolj delaš, poslušaš, se učiš, absorbiraš. Ni časa za zadihati. To se zgodi, ko gremo na turneje, ko igramo po svetu, na Japonskem, v Čilu, po Evropi. V New Yorku imaš občutek, da ti ne gre. Tamkajšnje okoliščine te neprestano priganjajo k delu. Kdor ni pripravljen delati in vlagati, po nekaj letih spakira in gre drugam. V New Yorku ni počitka. Pravijo, da tam razviješ tisti 'love-hate relationship' (odnos ljubim-sovražim), kar lahko le potrdim. Prvi dve leti sploh ne veš, kje si.”

> Ali danes še lahko govorimo o ameriškem in evropskem jazzu? Je evropski še vedno bolj eksperimentalen ...?

“Evropski jazz je seveda eksperimentalen. Vprašanje je, ali je to še jazz ali gre v resnici za eksperimentalno glasbo. Vsaj zame ima jazz določene sestavine, v Evropi pa se bluesovski, swingovski del jazza, na katerem temelji velik del te glasbe, mogoče malce izgublja. Težko je reči, ali je bil jazz samo v določenem trenutku swingovski in bluesovski, pa sedaj ni več, ali pa ima jazzovska glasba dejansko te sestavine, pa so ti drugi hibridi, nekakšni prišleki v jazz, ki prevzemajo besedo jazz in njen pomen. Dogaja se, da na veliko festivalov pripeljejo pop in rock bende ali pa druge ekstreme, ki zgolj eksperimentirajo. In težko rečeš, kje je meja med tem, kar je, in tistim, kar ni jazz glasba.”

> Ali sploh obstaja meja? Je vsak zvok že lahko jazz?

“Eni pravijo, da je, drugi da ni. Mogoče pa je vse jazz. Morda bi ves svet moral biti jazz. (smeh) In vsi bi več improvizirali, se bolj poslušali in bolj spoštovali drug drugega.”

> Kakšno je stanje pri nas? Kaj pravijo vaši kolegi?

“Za glasbenike se pri nas ni treba bati, bolj bi nas morali skrbeti festivali in klubi. Jazz je še vedno klubska glasba, tudi sam zelo rad igram po klubih, ker mi veliko pomeni tamkajšnja intimnost z manjšo skupino poslušalcev. Žal jih v Sloveniji ni oziroma se nekateri trudijo prirediti vsaj nekaj koncertov na leto. Zlasti Ljubljana potrebuje znova jazzovski klub. Želim si, da bi se to uredilo. Glasbenikov je dovolj. In vedno mlajši so. Prejšnji teden sem igral z Davidom Morganom, obalnim tolkalcem, ki je pripeljal dva fantastična mlada glasbenika, stara 19 in 21 let. Zdi se mi, da imata v glasbi dobro prihodnost, a vprašanje je kje. 'Moraš iti ven,' sem odgovoril na vprašanje enega od njih, 'ker če boš ostal tu, že veš, kaj lahko pričakuješ.' Pri nas ne more pričakovati, da bo igral jazz glasbo in od tega živel. Pripravljen moraš biti početi še kaj drugega, torej igrati slogovno drugačno glasbo, kaj komercialnejšega, ali pa učiti. Če hočeš ustvarjati svojo glasbo, moraš ven. In kombinirati, se vračati v Slovenijo. Pri nas zelo rad igram, a bi moral, kakor sem dejal, če bi želel tu živeti, sprejemati kompromise. Za saksofoniste je sploh težko. Največ delajo pianisti in basisti. Pa bobnarji.”

> Pa kitaristi.

“Točno. Vse ostalo pa so ...”

> ... začimbe, ki dajejo okus.

“Začimbe. Zato je pri nas težko početi zgolj to za preživetje.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano