“Ljubezen je moja laična religija”

Pesnik in prevajalec Ciril Zlobec bo 4. julija praznoval 90 let. Te dni ima veliko obveznosti, vse zanima, kaj si misli in kako se počuti najstarejši slovenski pesnik. Kot je povedal v pogovoru za STA, prav izkušnje, kako je biti star 90 let - nima. Človek od včeraj namreč ni več isti kot danes.

LJUBLJANA > Ciril Zlobec se je leta 1925 rodil v Ponikvah na Krasu. Leta 1941 so ga izključili iz gimnazije, ker je pisal pesmi v slovenščini. Postal je aktivist OF, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil partizanom. Po vojni je dokončal študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se nato ob rednem delu posvetil pesništvu in prevajanju. Od leta 1985 je član SAZU. Leta 1990 je postal član predsedstva Republike Slovenije.

Za svoje delo je prejel številne domače in tuje nagrade, med bralstvom pa je najbolj poznan kot pesnik ljubezni in eden od četverice, ki se je leta 1953 v svet povojnega skupnega graditeljstva izstrelila z intimistično zbirko Pesmi štirih. Z njegovim imenom je podpisanih približno 30 zbirk poezije.

Zlobec je na začetku intervjuja opozoril: “Imam to lastnost, da sem zelo zgovoren. Ko začnem enkrat govoriti, je konec z vami”.

> Ob vaši 90. letnici je Mladinska knjiga izdala izbor vaše ljubezenske poezije Ljubezen - čudež duše in telesa, ki ste ga opravili sami. Kako ste pristopili k zadevi?

“Vse moje knjige so se, če naj se malo pohvalim, vedno dobro prodajale. Založbe so mi pogosto ponudile izbor ali ponatis. Običajno sem se odločil za izbor, ker mi je omogočal, da sem vanj pridal še kakšne nove pesmi. Ker je to po vsej verjetnosti moja zadnja knjiga, sem v njej poudaril svojo osrednjo, to je ljubezensko tematiko. Izbor je bil kar zahteven, saj sem napisal več kot 200 ljubezenskih pesmi.

Iz svoje ljubezenske lirike sem naredil življenjsko zgodbo in skoznjo prikazal fenomen ljubezni, kot ga živim sam, nikakor pa ne trdim, da je to za vse veljaven vzorec. Ljubezen je zelo univerzalno čustvo, ki obsega tudi skrajnosti; od ljubezni lahko znoriš, zaradi ljubezni lahko ubijaš. No, tega ekstrema pri meni sicer ni, so pa velike oscilacije. Veliki ljubezenski liriki so običajno zelo dosledno usmerjeni v en vidik ljubezni, v nesrečno ali hrepenenjsko ljubezen. Jaz, nasprotno, opisujem ženo, ki je hkrati ljubica, mati, prijateljica... To mojo posebnost so prej opazili v tujini kot doma in jo izpostavili kot evropsko redkost. Ljubezen je moja laična religija.”

> Vseeno se zdi, da ljubezni ne idealizirate v smislu neprizemljenosti.

“Moj pojem je - ljubezen dvoedina. Ne, ljubezen ni idila, je tudi polna banalnosti, potrebno jo jo je vsak dan dograjevati, starostno prilagajati. Ljubezen 20-letnika ni enaka kot pri 90-letniku, čeprav gre za isto ljubezen. Vsak od partnerjev izhaja iz svoje izkušnje ali podobe idealne ljubezni. Nujna je individualnost obeh komponent, dve različnosti ljubezen nato oblikujeta v enost.”

> Vedno znova ob svojih trdnih prepričanjih poudarjate, da so ta pač vaša, da jih ne vsiljujete drugim. Da je to vaša resnica. Kako se znajdete v svetu, prenasičenim z resnicami, informacijami?

“Danes nas bombardirajo z resnicami, spoznanji. Človek se izgublja in ostane brez vsega. Zakaj bi se trudil, da bi iskal neko resnico, ki mi jo drugi ponujajo, če sam živim svojo resnico, na katero sem obsojen? Če naj navedem še eno mojo sintagmo: moje življenje je potovanje iz sebe vase. Sam sem še vedno zelo daleč od tega, da bi se res spoznal. Toda le ko spoznaš sebe, lahko vzpostaviš etičen, pošten dialog z nekom, ki je drugačen od tebe.”

> Od otroških let ste naredili vse, da ste ohranili lastno svobodo. Kako ste jo, širše, spremljali skozi desetletja? Dandanes naj bi bili kot družba zelo svobodni, pa dejstva govorijo nasprotno.

“Včasih je bil človek zaradi političnega sistema v svoji svobodi zelo omejen. Danes je drugače. Zaradi načina življenja se ustvarja lažen vtis informiranosti, vedenja, ki pa je zelo plitvo, brez vedenja ni svobode. Tu je še, denimo, uvedba prekarnega dela, ki je največji udarec za dostojanstvo. Večina ljudi ne dela tega, za kar se je usposobila ali ima prirojen pozitiven odnos. Včasih se je pogosto reklo, jaz sem zaljubljen v svoje delo, danes se to sliši že prav smešno. Povsem je okrnjena kreativna svoboda, možnost, da se lahko izpolnjujete, poglabljate, da si dvigujete vrednost v lastnih očeh. Človek se sploh več ne dohaja. Danes je svet na tržišču, zadovoljstvo človeka pa je popolnoma izločeno. Zato vidim poezijo kot možnost, da se človek zbere, se poglobi vase, razmišlja in ohrani samospoštovanje.”

> Konflikt razumete tudi kot preverjanje lastne drže. Kot pravite v svoji pesmi: Zmag ne slavim, poražen se ne vdam. Nam pojasnite ta verz?

“Od ranih let sem v nekih spopadih. Vedno sem užival, če je bil spopad takšen, da sem lahko sam sebe preveril, ali sem se zmožen upreti višji instanci, močnejšemu od sebe. In četudi sem bil navidez poražen, ker je recimo inštitucija imela prednost, sem vedel, da sem sam pred samo zmagovalec, ker nisem popustil. Človek tako lažje živi, ko niza zmage nad samim seboj.”

> Tudi ko ste bili v politiki, ste bili zelo samosvoji, vedno ste imeli svoj prav.

“Takrat se je marsikdo čudil, zakaj me niso, ko sem se o čem kritično izrazil, zaprli. Toda celo Stalin je imel vedno v igri ljudi, zlasti umetnike, ki so hodili po svetu in govorili, da niso v partiji, lahko so bili kritični. S tem je zunanjemu svetu dokazoval, da je Sovjetska zveza demokratična družba. V takšnih razmerah, no, ne tako krutih, je tudi naša družba tolerirala kulturnike, ki so govorili drugače od uradne politike. Toda ves čas so se zavedali, da kulturniki nimajo nikakršne politične moči.”

> Politika se je spremenila. O njej nimate prav dobrega mnenja, kajne?

“Politika se je zelo spremenila. Politiki imajo podzavesten občutek, da so brez lastne moči, brez kreativnega odnosa do življenja, zato naredijo iz funkcije nek vzorec, ki jih dvigne: zdaj je poslanec, je minister, pa je človeško manj svoboden kot zadnji pometač! Poglejte, tu je nekaj zelo narobe. Če razmišljava abstraktno. Kaj ne bi moralo biti po logiki stvari tako, da je recimo minister za gospodarstvo najboljši gospodarstvenik, ki ga narod ima. Po mandatu bi se morali trgati zanj, toda dejansko se ga vsi otepajo. Okužen je s funkcionarstvom, da je baraba. V politiki te prisilijo igrati vlogo, ki bi morala biti poštenemu človeku tuja. Moraš se grebsti za oblast, ki pa je negativno čustvo.

Žalosti me, ker je v Sloveniji zelo veliko pametnih ljudi, a niso slišani. Če bi bil jaz predsednik vlade, to sem zadnjič povedal tudi Miru Cerarju, bi odprl ministrstvo za pamet. Da bi bili pozorni na ljudi, ki jim velja prisluhniti.”

> Slovenija tudi ves čas poudarja svojo identiteto, jo slavi, četudi prevladuje občutek, da se je ta izgubila nekje na poti. Kaj vi menite o tem?

“Ko smo stopili v EU, smo mislili, da smo nekaj posebnega in s prezirom govorili o Bolgariji, Romuniji. Kot je ponavljal Borut Pahor, stopili bomo na francosko-nemški vlak. Ja, ravno čakali nas bodo! Bili smo narod, ki je imel povsem izoblikovan nacionalni profil: od izobrazbe do znanosti, vsega... Zdaj bi bilo treba redefinirati lastno socialno podobo, ne le da ves čas čakamo na evropske direktive. Ostali smo brez identitete, ki bi ljudem vlivala zaupanje. V svetu vlada velika kriza, mi pa pomembnost pojmujemo v zunanjem, materialnem, kar je povsem zgrešeno.”

> Kaj nas, po vašem mnenju, najbolj zavira, kaj nas kot narod duši?

“To večno nasprotovanje. Afirmacija per negationem. Če nekdo nekaj stori pred tabo, je to že slabo, ker to nisi bil ti. Vsi začno zgodovino z vstopom sebe v zgodbo. Recimo, tudi partija ni rada omenjala tigrovstva. Res da ni bilo primerljivo z uporom brigad, divizij, korpusov, toda kot manifestacija individualnega upora je bilo izjemno pomembno, edini v Evropi smo bili, ki smo se mu uprli, ko je bil fašizem na višku.”

STA

---