“Kantajo” že dve desetletji

Prvič so zapeli iz užitka, nadaljevali iz ljubezni, vztrajali tudi v manj naklonjenih časih in pripeli v 21 leto, kar bodo v petek proslavili s koncertom na Lonki. Izolski Kvartet 7 plus je prvi dve desetletji delovanja obeležil tudi z izidom četrte plošče, naslovljene Kantajmo. Čeprav se doslej ni posebej posvečal istrski glasbi, je na plošči, pod katero se podpisuje Rudi Bučar, v ospredju prav Istra, ki se zdi pevcem pisana na kožo vsaj tako kot nekdaj glasba Manhattan Transfer.

Kvartet 7 plus so  (z desne): Mario Petvar, Edvin Panger, Leon Bučar in Matej Lazar   Foto: Miha Crnič
Kvartet 7 plus so (z desne): Mario Petvar, Edvin Panger, Leon Bučar in Matej Lazar  Foto: Miha Crnič

IZOLA > Kvartet izhaja iz komornega izolskega zbora, ki je bil pred dvajset in več leti v svoji kategoriji eden boljših slovenskih zborov, poudarja Leon Bučar, baritonist, ustanovitelj in vodja sestava. “Po vajah smo šli člani zbora na fešto v Strunjan, kjer smo jedli, peli in se lepo imeli. In na koncu, smo se fantje - bilo nas je 12 - posedli v avte nekoliko drugače kot ob prihodu. Že ko smo se dvigali proti Izoli, sem opazil, da smo se v našem avtu po naključju usedli po glasovih. Predlagal sem, da bi še eno zapeli in smo jo. Seveda se nismo vrnili domov, ampak smo odpeli naprej v noč,” se spominja začetkov zasedbe, ki to pot nadaljuje že 21 leto. Takrat so sprva na skrivaj hodili pet, tudi v oštarije, denimo v Korte k pokojni Sonji, v kantine pri prijateljih, dokler ni Bučar predlagal, da bi začeli z vajami in lastnim repertoarjem. “Začeli smo z vajami pri meni doma, kjer sem imel manjši sintesizer in tako začeli kvartet,še preden se je rodil 7plus. Ko je prišel Mario Petvar, ki je imel edini pravo glasbeno znanje, pa se je začelo zares,” pravi Bučar, član prve postave, v kateri so takrat bili še Šteljo Grbec, prvi tenorist Danilo Japelj in omenjeni drugi tenorist Mario Petvar.

Za ime akorda “sedem plus” v imenu so se odločili, da se ne bi zaobljubili kateri od glasbenih zvrsti, ki se rade pojavijo v imenih pevskih sestavov.

V prvih petih letih so izdali kar tri plošče: Prijat'li (1993) z a capella izvedbami ljudskih in umetnih slovenskih pesmi, Sijaj sončece (1995) s priredbami slovenskih ljudskih z glasbeno spremljavo in tretjo, Balado o trobenti in klarinetu (1998), ki pa je vsebovala že jazz, črnske duhovne in pop glasbo, kakršno so izvajali Manhattan Transfer, ki so bili zasedbi takrat posebej ljubi.

“V prvih letih smo veliko nastopali po Sloveniji, imeli smo tudi po 50 koncertov na leto, bili smo skoraj vsak teden po televiziji. To je bilo res zlato obdobje, saj smo nastopali na istih odrih kot takratna slovenska glasbena estrada,” se spominja Bučar in se pošali: “Fantje smo skupaj preživeli skoraj več časa kakor s svojimi ženami.” Kasneje so se v zasedbi začele menjave, izmenjalo se je šest pevcev, repertoar pa je ostajal enak, saj je vsak pevec, da bi ga osvojil, potreboval do leto in pol. Zasedbo je za nekaj časa zapustil tudi Leon Bučar, a se je vrnil. “Bilo je obdobje, ko smo se veliko ponavljali, imeli dlje isti repertoar, več kot desetletje nismo zato izdali niti plošče.Zdaj je prišla v skupino nova svetloba, odličen mlajši pevec, basist Matej Lazar, ki je akademsko izobražen glasbenik in tudi sam vodi odličen oktet Aljaž,” se veseli Bučar.

Z njegovim prihodom so se lotili tudi projekta Kantajmo, avtorskega dela vse bolj priljubljenega in prodornega kantavtorja Rudija Bučarja, ki ga na kvartet vežejo tako družinske vezi - da, priimek ni slučaj, Leon je njegov oče - kakor uspešno sodelovanje, saj ga je zasedba spremljala na koncertih pri promociji plošče Kambiament leta 2007. “Naš četrti projekt je za nas novost, saj se doslej nismo lotevali istrskih na tak način, a sodelovanje z Rudijem ni samoumevno. Rudi je zelo zahteven in ko nam je ponudil projekt, smo pesmi najprej skušali zapeti in je šlo. Njegovi aranžmaji so odlični in jih je lepo peti.”

Plošča Kantajmo je istrska, o tem ni dvoma. Sedem skladb je na novo aranžiranih ljudskih pesmi - od 3x7, Mule Jole do Trajnaninanena -, tri pa je v prepoznavnem istrskem slogu napisal Bučar sam - za dve Medežija in Zmeron moja - je prispeval tudi besedilo, besede uvodne Oljke pa je napisala Vesna Mikolič.

O tem, kakšen je bil vzgib za nastanek nove zbirke istrskih napevov, aranžiranih za manjše komorne moške vokalne sestave, je Rudi Bučar pomenljivo zapisal na ovitku plošče, ki je izšla nedavno pri založbi Celinka: “Vse manj kantamo. Razlogov za to je več, a ne ozirajmo se nanje in poiščimo način, kako bi vrlino, ki je zapisana v genski zasnovi istrskega človeka, ponovno oživeli in nenazadnje preprečili, da gre v pozabo.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano