“K sreči besede kar same prihajajo k meni”

Letošnji vileniški avtor v fokusu Milan Jesih (1950) se je s prvencem Uran v urinu, gospodar! (1972) uveljavil kot duhovit in drzen modernist, konec osemdesetih in v devetdesetih je zaslovel kot mojster soneta in pesniškega postmodernizma, odlično kondicijo pa izkazuje tudi z najnovejšo zbirko Lahkoda.

> Intervjuje najraje dajete tu, na sedežu Društva slovenskih pisateljev. Se poistovetite z njim?

“Na neki način se. Ko sem mu predsedoval, sem imel občutek, da sem se še preveč. Postajal sem ljubosumen na druge prireditelje dogodkov. Ljubosumen in zavisten, kadar so imeli dobre ideje. Torej je bil res čas, da odidem. To je bilo dobro tudi za lastno higieno.”

> Vas ni nič mikalo, da bi se potegovali za še en mandat?

“Ne. Res je tudi, da ta vloga funkcija zahteva več, kot sem bil pričakoval. Več časa, napora, zavzetja. Skrbi, ki se kopičijo okrog tudi navidez banalnih stvari, so preprosto prehuda peza za človeka, ki nima tovrstnih izkušenj, ki je bil vse življenje sam svoj. Ko se zdaj oziram na dve leti vodenja društva, pomirjeno ugotavljam, da vsaj škode nisem naredil.”

> Na začetku mandata ste napovedali, da si boste prizadevali za izboljšanje položaja samozaposlenih v kulturi.

“Res je, pa tudi za izboljšanje statusa in ugleda literarnega dela, ustvarjanja naših članov. Tukaj so, sem kmalu sprevidel, mogoči samo precej majhni koraki. Ampak seveda je tu na delu gluha mašinerija, ki bi jo težko premaknil, če sploh, tudi dosti spretnejši, pametnejši, bolj poučen od mene in bolj vpliven od kateregakoli prezidenta društva pisateljev.”

> Kaj so največje ovire?

“Gluhota in indolenca. In moram reči, da žal tudi indolenca naših članov. Ne vem, kako to imenovati. Obup, letargija. Brezvoljnost.”

> Nedavno ste dejali, da vas je leta 1971, ko ste sodelovali pri študentskem revoltu na Filozofski fakulteti, vodila “vera v možnost vzpostavitve socialno pravične družbe” . Ne verjamete več?

“Ah, seveda verjamem - v možnost. Sem pa razmeroma zgodaj sprevidel, da nisem za take reči, saj sem preveč vodljiv in zvest.”

> Naiven?

“Na svoj način res. In zvest. Če bi me kdaj pridobila kakšna druščina ali skupina, ki bi jo čutil za svojo, se na tiste ljudi čisto po človeško navezal, bi prav lahko ravnal proti sebi. Bolje da pazim, ker sem očitno rojen za tolpo. Že čisto mlad sem imel v neki pesmi: 'pohabljen z zvestobo'. V času mojega vodenja društva te nevarnosti sicer ni bilo, vendar je vseeno dobro, da sem šel proč. Moral sem iti. Človek včasih začuti, da mora napraviti določen korak, najtudi hud, boleč, v življenju, ljubezni, delu … Predsednikovanje me je torej tudi čustveno izpijalo ...”

> ... in vam jemalo ustvarjalno moč?

“Mogoče, čeravno je pa tudi res, da me je na svoj način spodbujalo. Pesniško delo je kampanjsko, ni kakor romanopisje, koder je treba, si predstavljam, dan za dnem sedeti za mizo in se siliti s sleherno vrstico.”

> Vas romanopisje ni nikoli pritegnilo?

“Svojih nekaj romanov sem napisal, izsanjal v sebi, ampak da bi pa zdaj pisal obnovo tistega, to pa ne ... Pa kdor tako preobrne vsako prebito besedo, preden jo da od sebe ... V vsem življenju bi mogoče lahko napisal novelo. Pri pesmih sem lahko vesel, če dam pod streho kakšno kvartino na dan ... Mislim, da sem v življenju precej srečno zvozil, ko sem se modro odločil za prevajanje. Saj tudi to zahteva svoj čas, a vsaj veš, da boš nekega dne končal.”

> Ste kaj preštevali, koliko knjig, pod katere ste podpisani kot prevajalec, je že za vami?

“Dram je okrog šestdeset, knjig bolj malo, ob njih pa še nekaj deset posameznih pesmi.”

> Nekateri književniki priznajo, da prevajajo samo zaradi preživetja. Vi ne?

“No, seveda bi bil svoje čase raje odšel med fante in po bufetih, namesto da sem prevajal. Ampak saj je ogromna večina ljudi po službah samo zato, da zasluži, pa še šefi jih ženejo, ki jih nikoli nisem imel, razen tega včasih precej neusmiljenega gospodarja v sebi. Vsakič znova je bilo težko začeti, zmeraj sem se bal kot pes, posebej velikih klasikov. Ampak ko delo steče, teče in prinaša tudi lepo zadoščenje. Pri prevajanju sem imel, seveda bolj kot pri pisanju, vtis, da sem udeležen v nečem velikem. Kar spregovori ti tvoj Hamlet, doma, v tvoji sobi. In potem na odru: do osladnosti nasladno je videti sijajnega igralca, ki govori tvojega Hamleta. In kadar te pohvalijo igralci ... Kar se ni zgodilo zmeraj. Moje reči niso bile prav lahke.”

> Prevajalstvo je tudi odlična vaja v mojstrenju jezika, mar ne?

“Seveda. Vrnitev moža v zgodnjih tridesetih letih k jambu, blankverzu in rimanemu Shakespearu je bila gotovo spodbudna za nadaljnje delo. Mogoče celo prehuda, saj sem se tako potopil v jamb, da sem v njem že ... koliko? ... petindvajset let.”

> Prej se je vaš verz izjemno dinamično daljšal in krčil.

“Načelno se mi ni treba sramovati te mladostne odprtosti in iskanja v vse smeri. Mlad človek se mora obnašati tako. Ne vem pa, ali mora biti star človek tako zapečen v eno in isto, kot sem že dolgo jaz.”

> Dopuščate možnost, da se boste izvili iz jamba?

“Saj začnem pisati pesem, zadovoljno si rečem, no, tale pa bo v prostem verzu, pridejo dobri ritmi, lepi trije, štirje stavki, nakar me že zanese v jamb. Če je nadaljevanje dobro, smiselno, na koncu v jamb spremenim še začetek.” (smeh)

> Mogoče je pa to sreča v nesreči. Dandanes malokdo še piše tako izbrušene verze. Koliko mladih pesnikov pa še zna napisati pravi sonet?

“Težko rečem. Gotovo so, se jih pa res ne tare.”

> In še tisti, ki so, veljajo za anahrone.

“Mlad pesnik bi z mojimi pesmimi med vrstniki najbrž veljal za silnega čudaka. Ali pa ne. Ne vem. Res je tudi, da se obrt brusi kar lep čas. To vidim že na svojem primeru. Ravno včeraj so me lepo sprejeli na šentviški gimnaziji, kjer je mladina lepo recitirala moje pesmi od prvih do zadnje zbirke, do Lahkoda. Moram reči, da so mi v ušesa bíle moje stare rime. Danes se mi zdijo kakšne prav sramotne. Domov grede sem premišljeval, kako se to spreminja. Zdaj mi niti na misel ne pride rima, kakršna je poslušam - okušam, ki sem jo objavil, se mi zdi, v prvi zbirki sonetov. Niti v predprostor ne pride, v čakalnico. Nekateri moji zelo redki kolegi, ki se še ukvarjajo s tem, pravijo, da tudi istovrstna rima lahko zveni žlahtno. Ampak meni ne. Mogoče sem tukaj malo fašist. V kakšnih rečeh sem zadrt.”

> V slovensko poezijo niste vstopili s tako izbrušenim verzom. Na začetku sedemdesetih ste bili ...

“... divji!”

> Ludist.

“Divji smo bili, divji. Vse v mladem človeku vpije 'tukaj sem, glejte me', učinkovati hoče na bralca, na javnost, ki itak čaka samo nanj. Res pa je poezija v začetku sedemdesetih imela čisto drugačno težo, pritegovala je neprimerno več pozornosti. S pesmijo si stal na okopih epohe ...”

> ... in na stopnicah Filozofske fakultete, med uporniškimi študenti.

“Tudi, tudi. In na spodnjih stopnicah v veliko življenje. Da bi me tisti, ki sem jih cenil, sprejeli, medtem ko smo provocirali tiste, ki smo jih mladostniško prezirali, mi, ki smo o vsem vedeli vse. Kar je bilo prav in je prav še danes. Ogromno tako imenovanih nespodobnih besed v moji prvi knjigi je plod čiste provokacije. Po nepotrebnem.”

> In ne pozabimo - to so bila sedemdeseta leta!

“O sedemdesetih govorijo kot o svinčenih letih, a zame so bila najlepša. Res pa je, da nikoli nisem nastopal prav politično. Nisem znal tako razmišljati, nisem bil niti primerno izobražen, da bi se lahko oglašal s politično mislijo. Svinčeno je bilo nemara za politično misel, verjetno tudi za splošno družbeno, za pesništvo pa nič ne vem. V pesmih sem imel vso prostost. Takrat sem počasi začel tudi prevajati.”

> In provocirati še s svojimi dramami.

“Na začetku res. Kar dolgo je bila provokacija, a mislim, da me je spremenilo služenje vojaščine. Ven sem prišel pri sedemindvajsetih, ko je pa otrok že vsaj malo odrasel, tudi če je nekoliko retardiran, a ne? Potem nisem bil več toliko zanimiv samemu sebi, spoznaval sem, da nisem pomemben jaz, ampak to, kar delam. Zelo sem se oddaljil od tistega fanta, ki je v gostilni stopil na mizo in recitiral neumnosti, včasih prav ex tempore. 'Na vrtu je divan, na divanu Ivan.' Take reči.”

> Potem ste začeli svoj jaz skrivati.

“Četudi se nekateri izmikamo prvi osebi, se zmeraj tako ali drugače prebije na dan. Zato se je ne trudim več tako skrivati kakor pred leti. Ne vem pa, kaj je ta oseba in kako razmišlja o družbi. Že ko se poslušam takole govoriti, začutim distanco do lastnih besed.”

> Tujec samemu sebi?

“V tem smislu, družbenem, gotovo. Pa še v kakšnem, recimo pesniškem. Tudi kadar pišem pesmi, zmeraj malo razmišljam, ali bi pesnik to počel tako, kakor počnem jaz. K sreči besede kar same prihajajo k meni.”

> Je za vas nepredstavljivo, da bi napisali pravo osebnoizpovedno pesem?

“Je, je. Takoj me zanese v metje, v obrt, v prestavljanje besed, v ukvarjanje z zvenom, z vprašanjem, ali je za napisanim kaj zaumnega, kakor so temu rekli formalisti, ali zapisano namiguje na kako skrivnost, da ne rečem metafiziko. Ne, samo svojih čustev in občutij ne morem zapisovati. Težko bi napisal že prijazno pismo bližnjemu, celo najbližjemu človeku. Če bi napisal kaj lepega, sladkega, bi imel občutek, da literariziram, kar pa mi ne diši. Zato se pri nas doma kdaj na mizi najde kvečjemu listek z zelo puščobnim sporočilom ali naročilom. Vem pa, da iz moje zasebnosti v pesem pronicajo nabrane izkušnje, slike, podobe. Rad si ogledujem panorame, najraje v živo, pa detajle iz mestnega življenja in podobno. In potem kaj pride v pesmi.”

> Sodeč po zadnji zbirki Lahkoda , pipica navdiha ne presiha.

“Upam, da je zbirka tudi dokaj raznolika. Četudi je v njej kar nekaj motivnih jeder.”

> In nepozabnih likov. Na primer stara fašistka ...

“Ja, ta je zelo ljuba tudi meni. Pa konji, furmance in še kaj. So me kar preganjali, hoteli so priti v pesem.”

> Zanimivo, da je ena od pesmi o stari fašistki precej družbenokritična, kar je pri vas izjema, ne pravilo. Stara fašistka v svoji borni koči sanjari o dedcu, nekakšnem novem Hitlerju, saj noče demokracije, temveč trdo roko ...

“Do sem nisem jaz pripeljal pesmi, ampak je pesem mene. No, saj se nisem upiral. Običajno se mi utrne podoba, ki ji zatem sledim in se čudim, kam me pripelje. Staro fašistko bi lahko na koncu tudi opljuval, a sem jo napravil človeško. Sanjari o tem svojem dedcu, ki jo bo vodil in varoval in včasih tudi malo pocrkljal.”

> Z leti je vaša ljubezen postala milejša, mar ne? Danes pesnite o dojčkah, včasih pa ste o fukanju.

“Ko smo pisali o fukanju, je bila to seveda v prvi vrsti provokacija. Ali pa so butali na dan še kakšni kompleksi, kaj pa vem. Če bi zdaj srečal tistega mladega pesnika, bi ga z marsikaterim razlogom fajn v rit sunil.”

> Kaj bi pa mladi storil temu zdaj?

“Ha, to se tudi jaz sprašujem! Gotovo ne bi prav prijazno gledal te zapečkarske puščobe.”

> O, ampak vaša nova zbirka je zelo živahna in v njej je veliko divjih podob. Daleč od tega, da bi bila pusta, še zdaleč pa ni starikava.

“No, toliko pa že pazimo, da od sebe ne damo najglobljega bistva.” (smeh)

> Pri kom se še lahko uči pesnik, ki ga ima marsikdo za največjega mojstra slovenščine?

“Pri vsakem. Povsod se kaj ponuja. Zdaj imamo Slovenci nekaj zelo dobrih mladih pesnic, pri katerih se lahko ogromno naučiš, tudi jezikovnih - ali nemara rajši: oratorskih - veščin, ne samo senzibilnosti in podobnega, kar je prešlo v puhlice. Tudi pesnikov. Imamo vsaj dve pesnici, ki sta zelo junaški in postavljata pod vprašaj tako imenovano ženstvenost ženske poezije. S kakršno pa seveda tudi ni nič narobe.”

> Gotovo bi jima veliko pomenilo, če bi ju javno pohvalil Milan Jesih.

“Saj sem obema povedal, ogibam pa se javnemu razsojanju o čemerkoli. Ne čutim se poklicanega.”

> Nedavno ste bili na pogrebu pesniškega kolega Tomaža Šalamuna videti resnično prizadeti.

“Ja, ljudje se poslavljajo, ne samo kolegi, vse pogosteje ... In njega sem imel, moža, resnično rad. Kot vsi, ki so ga poznali.”

> Šalamun je zaslovel malo pred vašim vstopom v poezijo. Vam je takrat dajal zagon tudi on?

“Moram reči, da ne posebej. V njegov Poker sem gledal kot tele v nova vrata. Ničesar nisem razumel, blazno daleč mi je bil. Kakor tudi OHO-jevsko ustvarjanje. Ampak hvalabogu sem se že takrat držal tega, da o rečeh, ki jih ne razumem, ne govorim.”

> Je bila skupina Pupilija Ferkeverk, pri kateri ste sodelovali, tako zelo drugačna od OHO-ja?

“Zame absolutno: mi smo rajali, bili smo dionizični, karnevalski, OHO pa asketski, apoliničen, drža izčiščenega koncepta. Priznam, da nisem cenil niti letristične poezije, ki je bila zelo v modi konec šestdesetih in skozi sedemdeseta leta - ampak bognedaj, da bi zoper njo nastopil na kakem sestanku kakega uredništva: nisem se oglašal o rečeh, ki jih nisem razumel. Enako je danes. Če me spustite v kakšen muzej moderne umetnosti, vedite, da kadar čisto obmolknem, gotovo nisem navdušen nad eksponatom. Marsikaj mi je zaklenjeno.”

> To zmore priznati samo velik človek.

“Kaj pa vem. Vidim tudi, da so se mi kakšne reči zjasnile zelo pozno, recimo razkroj Jugoslavije. Saj sem spremljal dogajanje, bral časopise, tudi jugoslovanske ... Takrat najbrž celo več kot literaturo. Skratka, poučen sem bil, pa dolgo nisem dojel, kam pes taco moli. Tudi to me je naučilo, da nisem ravno analitičen um, pa tudi sintetiziram težko. Najbrž zato nisem kaj prida dramatik.”

> Danes berete več poezije kakor časopisov?

“Gotovo. Vračam se k ljubim starinam. Romantika, renesansa, sploh klasika … Tudi pesmi, ki jih že dobro poznam.”

> V izvirniku ali prevodu?

“Kar morem, v izvirniku. Puškin je ves na spletu, pa si ga včasih odprem. Ko je treba glavo odvrniti od manj prijetnih reči.”

> Kako se počutite kot letošnji vileniški avtor v fokusu?

“Človeku je seveda vsakršna čast v nekakšno zadoščenje. Godi. Je pa tu tudi protokol z obveznostmi, izkazovanjem in sprejemanjem časti, to in takšno. A tistih nekaj dni se že zdrži. Te javne pozornosti so pač lahko malo sitne, ampak je treba vzeti v paketu. Če je že javno, naj bo rajši trepljanje kot pa sramotenje. Ko izprežem, si rečem, no, saj je nekako šlo, na samem kraju pa bi se včasih kakor triletna punčka najraje mami za kiklo skril.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---