“Faust je zame najbolj živa sedanjost”

Predstave Tomaža Pandurja, v tujini najprepoznavnejšega slovenskega gledališkega režiserja, so dogodek ne zgolj na odru, temveč tudi pod njim. Estetsko dovršeni spektakli, za katere se zdi vsak oder premajhen, so postali tudi obsesija družbene smetane. Že skoraj do te mere, da velja pravilo: če te tam ni bilo, pravzaprav ne obstajaš.

 Prizor iz Fausta, arhetipske zgodbe,  “oplemenitene z izkušnjo časa, z dialektiko trenutka”. Foto: Aljoša Rebolj
Prizor iz Fausta, arhetipske zgodbe, “oplemenitene z izkušnjo časa, z dialektiko trenutka”. Foto: Aljoša Rebolj

LJUBLJANA > A bolj kot je občinstvo množično, bolj kot so kritike populistične, bolj Tomaž Pandur (1963)hrepeni po relevantnih gledaliških strokovnjakih, ki jih po njegovem mnenju v Sloveniji ni več.

In nič drugače ni bilo na nedavnih premiernih uprizoritvah Pandurjevega Fausta v ljubljanskih Križankah. Med občinstvom sta sedela tako nekdanji predsednik republike Milan Kučan kakor tudi aktualni premier Miro Cerar. Da vseh ostalih kdo-je-kdo niti ne omenjamo. Mešani odzivi kritikov so le še dodatno zgostili kontroverzno meglico Pandurjeve enigme. Nekateri ga kujejo v zvezde, spet drugi vztrajajo, da se ponavlja. Zdi se, da ga razumejo res redki. Neizpodbitno dejstvo pa je, da mu vedno uspe dvigniti veliko prahu in pritegniti pozornost tako laične kakor strokovne javnosti. A tudi Faust bo moral (se)stopiti na nekoliko manjši oder, ko ga bodo 29. in 30. oktobra uprizorili še v ljubljanski Drami.

“Slovenske kritike nihče več ne jemlje resno”

Kaj pa pravzaprav za predstavo, kakršna je Faust, pomeni selitev z velikega na manjši oder? Tomaž Pandur nam je v pogovoru povedal, da bo sprememba zgolj prostorska: “S 24-metrskega portala se selimo na 8-metrskega, iz 1400-sedežnega gledališča v 400-sedeženega. Iz digitalnega v analogno.” Kritike njegovih predstav pa ga, kot pravi, ne ganejo več. “Slovenske kritike nihče več ne jemlje resno. Gledališka kritika je smiselna le, če predstavlja teatrološko znanstveni aspekt predstave in če zanjo stojijo relevantni gledališki strokovnjaki in moderni misleci gledališča, ki soustvarjajo teatrski čas in prostor. Teh v Sloveniji žal ni več. Imamo le majhen kritiški krožek ali lobi petih ali šestih nerazgledanih in neizobraženih oseb, ki zlivajo svoja nestrokovna, osebna mnenja na papir in hkrati udobno in varno sedijo v žirijah, so selektorji festivalov, ocenjujejo in odločajo o delu drugih. Poglejte samo festival Borštnikovo srečanje v Mariboru! Gre praviloma za razočaranke, ki se jim ni uspelo vpisati na AGRFT in postati igralke, dramaturginje ali režiserke, ali pa za študentke kakšnih lutkarskih šol, ki se jim je uspelo preriniti v ospredje in tako odločati o razvoju slovenskega teatra. Seveda jih nihče več ne bere, in to jih menda najbolj boli.”

Najbolj ga skrbi, pravi, uredniška politika: “Nazadnjaška je, mediokritetska, podpira dilentatizem in povprečnost, oponašanje že uveljavljenih konceptov in poetik, najpogosteje nemških - in nič čudnega ni, da slovenski teater vsak dan bolj izgublja avtorsko prepoznavnost, presežnost in odličnost. Kot da ne bi vedeli, da je vsaka kultura, ki nima jasno začrtanega sistema vrednot, obsojena na propad.”

Pravi, da se je s slovenskim Faustom izšlo tako, kot bi si samo želel - da so imeli čudovit ustvarjalni proces, tri mesece skupnega kreativnega iskanja in navdihovanja ter na koncu tri premierne predstave v prepolnih Križankah. Predstavo pa tudi vabijo na največje svetovne festivale in gostovanja; že oktobra se bodo odpravili v Mehiko.

V predstavi igrajo Igor Samobor (Faust), Brane Šturbej (Mefisto), Barbara Cerar (Gospa Mefisto), Polona Juh (Margareta), Branko Jordan (Valentin) in Uroš Fürst (vodja kabineta), za glasbo pa sta poskrbela Primož Hladnik in Boris Benko iz dua Silence.

Ali bo Faust uprizorjen tudi na Primorskem, je odvisno od povabila. Pandur upa, da ga dobijo, in dodaja, da bi bilo to čudovito.

O človeku, ki je prodal svojo dušo

In kaj nam lahko danes pove znamenita pesnitev Johanna Wolfganga Goetheja o vedoželjnem doktorju Faustu in njegovi pogodbi s hudičem, iskanju smisla življenja ter neizogibni tragični ljubezni? Nesmrtna zgodba, ki je skozi zgodovino navdihovala številne umetnike, med njimi tudi Beethovna, Schuberta, Liszta in nenazadnje Thomasa Manna, ki je v romanu Doktor Faust opisal katastrofo Nemčije in Evrope v prvi polovici 20. stoletja. Pandur pravi, da tudi on sam, tako kot Faust, v gledališču stremi po nedosegljivem, neizrekljivem in neotipljivem: “Častim miselno enačbo, Faustovo pesem o fenomenologiji človeške vrste. Skozi stoletja se je razvijala v arhetipski mit človeških čaščenj, stremljenj in dilem, danes je v teatru le oplemenitena z izkušnjo časa, z dialektiko trenutka. Zato je zame Faust najbolj živa sedanjost, kot pravi Jung, in ne pripada le temu svetu; prav toliko je preteklost kot prihodnost, in prav zato je najbolj živa sedanjost.”

Faust je po mnenju Tomaža Pandurja predvsem vznemirljiv diskurz o človeški odtujenosti in izpolnitvi. Je arhetipska zgodba o človeku, ki je prodal svojo dušo - in to le za trenutek občutenja neskončne sreče in izpolnitve. Dotika se torej vseh tem, ki ga v gledališču še vznemirjajo: “Fausta žene neskončno hrepenenje po vsem, kar nam je nedostopno ali nedosegljivo, tudi ljubezen, oblast in moč, in ki se v iskanju resnice bori sam proti svetu oziroma se svet bori proti njemu. Zdi se mi, da to, kar išče Faust, iščemo vsi mi. In to iskanje se nikoli ne konča. Niti v gledališču.”

IZAK KOŠIR


Najbolj brano