“Epopeja” o klanju

“Kot je pričakoval, je Anthime najprej videl, kako je Blanche Charlesu namenila nasmešek, poln ponosa zaradi njegove vojaške drže, ko pa je nato on stopal mimo nje, je - tokrat ne brez presenečenja - od nje dobil drugačno vrsto nasmeška, resnejšega in zdelo se mu je, da tudi malo bolj ganjenega, poudarjenega, izrazitega nasmeška ...”

Tako domala na začetku sila kratkega romana 14 rahlo orakeljsko zapiše Jean Echenoz (1947), francoski romanopisec, dobitnik nekaj pomembnih nagrad, denimo medicis in goncourt. In bralec seveda zasluti, da se bo h kolebajočemu dekletu iz neznansko umazane morije, prve svetovne vojne, vrnil prav obupni povprečnež (človek, ob katerem je tudi Musilov Mož brez posebnosti velik posebnež) Anthime - dozdevno junaški domoljub Charles bo pač skorajda mimogrede storil klavrn konec, tako kot milijoni drugih nesrečnikov, ki se jih danes, sto let pozneje, “z neizmerno hvaležnostjo in spoštovanjem” “spominja” domnevno miru in sožitja željan svet.

Usode petih mobiliziranih tovarišev, ki se gredo na kmalu blatno in obupno brezizhodno fronto bojevat zoper Nemce, so ubesedene v jedrnatih, a za bralca, ki ne naseda patetičnemu in vendar skrajno preračunljivemu obujanju spominov, pretirano zgovornih potezah: nič junaškega, nič vznesenega ni v tem rutiniranem klanju. Okopi in jarki, granatiranje, jurišanje skozi bodečo žico, orožniki, ki s pištolami v rokah vojake poganjajo v naskok za naskokom, gnijoče gomile padlih, pohabljenci in iznakaženci, trume podgan, katerih zobje se lotevajo trupel in gangrenastih ranjencev, uši, griža, blato, ogromno blata in iztrebkov, ogromno groze in onemoglega klicanja matere - taka (in še hujša) je ta velika “epopeja”. - Mimogrede: natanko takšna je že trojanska vojna, le da bralci pač povsem narobe, skrajno napak prebiramo in umevamo Homerja.

Od petih tovarišev - enega pomotoma (se pač zgodi) ustrelijo kot dezerterja - se vrneta le dva; pohabljena, morda pozneje celo odlikovana. Prvega oslepi bojni plin, drugemu, Anthimu, drobec granate odtrga desno roko; po nekaj več kot petsto dni dolgem (samo)poniževanju in neubesedljivem mrcvarjenju je tudi zanj vojne konec. Pred njim so nekakšni lepi, spokojni dnevi, pa tudi noči, v katerih se bo marsikdaj prebujal vpijoč od tesnobe in brezdanjega gnusa - a kaj bi to, samo da je živ. Blanche, ki bo hitro pozabila na Charlesa, bo zaplodil otroka; dečka, ki se bo rodil v času zadnje bitke, bodo poimenovali po Charlesu. In nemara se bo tudi deček - leta 1940, ko bodo nemške čete spet vdrle v Francijo, bo star dvaindvajset let - v novem klanju proslavil kot nekakšen domoljubni junak.

Jean Echenoz: 14. Poslovenila Suzana Koncut, izdala založba Modrijan, 2014. Cena: 9,90 evra.

Sto let po izbruhu prve svetovne vojne je v Evropi (ne bodimo malenkostni, odmislimo Ukrajino!) mir, slinasti pretkanci v zvoku fanfar in ob izdatni podpori strašljivo (pod)kupljivih medijev iz spominov na steklo poblaznelo klanje pa kujejo mastne denarce. - A če boste prebrali knjižico 14, boste o nesmiselnosti (katerekoli) vojne izvedeli veliko več, kot če bi se “predihali” skozi nepregledno množico drugih knjig.

TOMO VIDIC

---