“Da je danes poezija potisnjena na rob, je tudi njena lastna krivda”

Andrej Brvar, ki se je uveljavil kot pesnik z izrazito individualno poetiko, meni, da mora beseda, tudi v poeziji, ohraniti pomen in stik z realnim svetom. "Da je danes poezija potisnjena na družbeni rob, je tudi po njeni lastni krivdi, ker je preveč stavila samo na jezik, potrgala vezi z bralci in se tako osamila," je dejal za STA.

MARIBOR > Pesnik, publicist in dolgoletni urednik, rojen leta 1945 v Čačku, je diplomiral iz primerjalne književnosti in italijanščine na ljubljanski filozofski fakulteti. Večino časa je preživel v Mariboru, kjer je najprej služboval kot lektor v Mariborski knjižnici, nato kot urednik za izvirno leposlovje in humanistiko pri Založbi Obzorja in Založbi Litera, nazadnje pa je bil med drugim soustanovitelj založbe Beletrina, ko se je ta osamosvojila izpod študentske organizacije.

V obdobju od leta 1969 je objavil devet izvirnih pesniških zbirk in dva izbora za odrasle ter štiri knjige za mladino. Leta 2007 je izbor njegove poezije in razmišljanj o pesništvu izšel v zbirki Kondor. Svoje delo je okronal s številnimi nagradami, med drugim Kajuhovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, Glazerjevima listinama in lani Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.

> V enem od svojih razmišljanj o pesništvu ste zapisali, da vas je pravzaprav nekoliko sram, da ste pesnik. "Pesnikovanje ni početje za moškega," ste zapisali. Ste res tako doživljali to svojo poklicanost?

Nisem se je prav sramoval, je pa bilo določeno nelagodje spričo tradicionalnega pogleda na pesništvo. Takšnega, kakršnega nam je formulirala romantika, post romantika in pri Slovencih kompletna t.i. Prešernovska struktura, torej tisti model slovenske literature, ki se je navdihoval pri Prešernu in njegovih Poezijah. Takega stereotipa se sramujem.

Seveda je danes pesnik nekaj popolnoma drugega, najmanj od avantgarde naprej. Nima nobene veze s tem stereotipom, pri katerem je bil pesnik pijanec, neuravnovešen človek, ki dobi navdih ob polni luni in tako dalje. Danes se pesmi delajo. Večina pesniških teorij 20. stoletja govori ravno o tem, kako se delajo verzi, kako se izdelujejo. Če hočeš danes pisati poezijo, moraš preprosto vedeti najmanj, do kod je sodobna poezija prišla, da ne odkrivaš tople vode. Da veš, kje so danes najzanimivejši rastni vršički, moraš biti razgledan po evropski in svetovni poeziji. Torej daleč od kakršnega koli stereotipa, ki pa še kar močno obvladuje Slovence, tudi slovensko šolstvo, učiteljice in potem seveda tudi učence.

> Ste dejansko tako analitično postopali do svojih verzov?

Osnovni gon je pri meni gon do izražanja v besedi, čeprav sta mi bili primarno pomembni glasba in slika. Spominjam se, v kakšni stiski sem se včasih znašel, ko sem videl nekaj, v naravi zlasti, pa še nisem imel izdelanega jezikovnega aparata, da bi lahko to videno tudi adekvatno povedal. To je trajalo nekaj časa, to je praksa, veščina, delo. Prvi sunek je človeku že dan, vse ostalo je izpopolnjevanje.

Ko sem začel brati Vladimirja Majakovskega, največjega revolucionarnega pesnika Sovjetske zveze, sem rekel, da je to to. Poezija, ki se dela, in poezija, ki je daleč od kakršnega koli sentimentalizma, ampak zavezana eksperimentu, futurističnemu pojmovanju besede in vsebinsko zavezana revoluciji, preobrazbi sveta itd. Od takrat je šel proces neusmiljeno naprej, se odmikal od kakršnega koli romantizma in se potem še bolj okrepil, ko sem prišel v Ljubljano kot študent in poslušal predavanja Dušana Pirjevca, ki nam je odkrival aktualno filozofsko in estetsko misel ter nas s tem odvračal od tega, da bi odkrivali toplo vodo.

Ko je Tomaž Šalamun izdal svoj Poker, je zame pomenil nov sunek v sodobno poezijo. Šalamun je s tem resnično prevetril slovensko pesniško sceno, ki je bila takrat bolj zagledana nazaj kot naprej. Kmalu zatem so izšli še Integrali Srečka Kosovela, ki me pa niso toliko zanimirali, ker je Poker izšel že leto prej. Čeprav so bili Integrali fantastični.

> Mitja Čander v eseju k vaši zbirki Retrospektiva pravi, da imata slovenska literarna zgodovina in kritika z interpretacijo vaše poezije težave. Očitno je posebnost, ki jo je težko umestiti v ustaljene interpretacijske modele...

Slovenska poezija me razen treh pesnikov (Šalamun, Kosovel, Kocbek) nikoli ni zadovoljevala. Vedno sem v sebi čutil potrebo narediti nekaj drugega. Že v prvi zbirki Slikanica iz leta 1969 sem zbral same take stvari, ki so kar najbolj moje, in dejansko so ljudje opazili, da to ni več šalamunizem ampak nekaj drugega. V začetku sem se močno družbeno angažiral in pisal protestne pesmi, pozneje sem pisal pesmi reklame, pesmi popevke, pesmi reportaže, predvsem pa pesmi montaže, ko sem montiral dve pesniški sliki, vsebinsko sicer oddaljeni, in je poetičnost prišla ravno iz njunega stika.

> Zato pravijo, da je temeljna enota vaše poezije slika?

Nikoli nisem zapustil realnega sveta in pomena ter šel samo v jezik. Vedno sem ohranil pomen, ker če črtaš pomen iz besede in ti ostane samo zven ali podoba, se znajdeš v nevarnem območju nihilizma, kjer bi lahko štancal poezijo ad infinitum, kot se je delno zgodilo Šalamunu. Jaz sem se zavedal te nevarnosti, tudi zato, ker sem vseskozi razmišljal o svoji poeziji. Za sodobnega pesnika je namreč zelo pomembno, da ve, kaj počne, da ne prodaja bralcu megle in zna bralcu zadeve tudi razložiti. Tako so moje pesniške slike, ki sem jih potem montiral oziroma varil drugo ob drugo, dejansko nastajale ob viziranju objektivnega sveta. Pri meni ne gre samo za trk dveh slik, ampak dveh pomenov, ki tvorita tretjega, nepredvidljivega.

Absolutno stojim na stališču, da je treba ohranjati pomen. S tem ohranjaš svet, ohranjaš bralca in ne trgaš tistih niti, ki vežejo bralca na tekst. Da je danes poezija potisnjena na družbeni rob, ne le v Sloveniji ampak tudi drugod, je tudi po njeni lastni krivdi, ker je preveč stavila samo na jezik, potrgala komunikacijske vezi z bralci in se tako osamila v svoj svet. Kot sem opazil med lanskim gostovanjem v Franciji, poslušalci hlepijo po poeziji, ki jim nekaj pomeni, ki jim nekaj da. Celo Francozi si želijo znova poezijo, ki bi tudi govorila, ne samo cingljala.

> V vaših delih je opazna nenavadna uporaba ločil...

To ima svoj smisel. Tam, kjer sem varil sliki v montaže, nalašč nisem pisal ločil, da bi to prehajanje slike v sliko še bolj zabrisal in da bi bila ta nepredvidljiva, nadrealistična vsebina še močnejša.

Močan pečat je vaši poeziji dalo tudi mesto Maribor z okolico. Ste tudi avtor Mariborske knjige, v kateri ste zbrali odlomke različnih avtorjev o zgodovini in značaju mesta, zraven pa spisali odmevno študijo Mesto spodrezanih korenin. Zakaj spodrezanih korenin?

To je izraz, ki sem si ga izposodil od Zorka Simčiča. Maribor je v 20. stoletju večkrat izgubil svojo identiteto, nazadnje leta 1991 s formiranjem slovenske države, ko je ugasnila mariborska lumpenproletarska identiteta. Maribor še vedno čaka na svojo novo identiteto, svojo novo prepoznavnost. Ravno iz tega, ker ne ve, kaj je, izvira večina njegovih težav.

Vidim pa obrise njegove nove identitete, ki bo počivala na tem, kar je v Mariboru v tem trenutku najbolj živo, najbolj produktivno. To so po mojih ocenah malo gospodarstvo, kultura, univerza in turizem s športom. Na vseh teh področjih imamo veliko pokazati in so v zadnjih 20 letih od propada proletarske identitete stalnica v mestu. Na teh štirih elementih bi se lahko začeli zavedati nove identitete mesta. Tega na žalost doslej še noben župan ni uvidel in se dostikrat zdi, da je Maribor čoln brez krmarja in krmila.

> Kot član Akademije EPK ste nekoč dejali, da bi Evropska prestolnica kulture lahko pomenila "močan sunek k oblikovanju nove identitete mesta". Je bila ta priložnost izkoriščena?

Nikakor ne. Namesto da bi se zavzeli za EPK, ne samo Maribor ampak Slovenija v celoti, smo ukrepali tipično slovensko, torej poniglavo in zaplotniško. Za razliko od na primer Pecsa na Madžarskem leto prej nismo dobili nobene nove infrastrukture. Nekaj je vendarle ostalo po EPK, še posebej to opažam pri mlajših. In sicer zavest, da je v Mariboru vendarle možno nekaj narediti, če ljudje stopijo skupaj in če za to namenijo nekaj več denarja. Ta zavest, da Maribor lahko živi, v mladih še vedno živi in tli.

> Bi bilo v trenutnih razmerah, ko se zdi, da se vse niti vlečejo v Ljubljani, treba zopet spisati nekaj podobnega zborniku Skupaj, s katerim ste se s kolegi iz znamenite mariborske peterice leta 1973 zavzeli za policentrizem v državi?

Absolutno. Čim bolj se Slovenija zapira v tiste štiri ulice v Ljubljani, tem bolj kreativno šibka je. In obratno: čim bolj se Slovenija odpira in upošteva celoten kreativni nacionalni potencial, tem krepkejša je. Hkrati bi se morala tudi ostala slovenska kulturna središča nekoliko vsiliti in reči, da naj jih bolj upoštevajo. Da smo še daleč od ideje policentrizma, govori tudi dejstvo, da prejemam Prešernovo nagrado potem, ko te nagrade za življenjsko delo 47 let ni prejel nihče s stalnim prebivališčem v Mariboru. To nagrado je zadnji dobil Janko Glazer leta 1967. To je še eden pokazateljev, kako ne znamo razpolagati s svojimi kreativnimi potenciali, kako smo ozki še bolj kot bi bilo treba, sami se delamo majhne.

> Kako sicer komentirate Prešernovo nagrado?

Brez lažne skromnosti povem, da je bil že čas. Sem v 70. letu in nekateri moji kolegi Ljubljančani so do te nagrade prišli že znatno prej. Je pa z nagradami križ. Nagrade spadajo v socialno funkcioniranje umetnosti. To je sekundarni plan. Prvi plan je kreacija, zato bi morale nagrade in vse, kar spada zraven, biti drugotnega pomena. Žal danes v očeh javnosti vedno bolj pomenijo tisto prvo. A ni res, prvo je, da dobro delaš. Nagrade bi pravzaprav morali dobivati mladi ljudje, ki jim nagrada res pomeni nek sunek naprej v ustvarjanju. Križ pa je, ker kot mlad človek še nimaš zadostnega opusa. To je paradoks teh nagrad. Sicer pa veste, kako je pri nas - nagrada je za vse druge razen za nagrajenca nepravična.

> Verjetno s to nagrado ne zaključujete svojega dela...

Delam svoje naprej. Zavedam pa se, da je gros mojega dela za menoj. In če se ozrem nazaj, me tega dela ni sram. Mislim, da je dovolj samosvoje in da v marsičem kaže tudi naprej, kaže pot naprej mlajšim. Ni pa opus še povsem zaključen. Nekje v notranjosti instiktivno čutim, da bo to, kar trenutno počnem, namreč pišem novo knjigo, tisto, kar bo postavilo piko na i. Pozneje pa ne mislim več producirati za javnost. Ker človek mora biti pameten. Najhujše je, ko starec začne popravljati stvari, ki jih je pisal kot mlad. V pravem trenutku moraš znati odnehati, tako kot v športu.

STA

---