“Celo poražen, vem, ne bom se vdal”

Pred več kot pol stoletja je pokazal hrbet hrupnemu svetu in krhke verze tkal v zavetju tihe ljubezni, danes pa je odločen glas razuma, ki mu vsakič znova tiho prisluhne vsa dežela. Pesnik, prevajalec, akademik Ciril Zlobec danes praznuje 90. rojstni dan.

Ciril Zlobec je pred enim mesecem predstavil  nov izbor Ljubezen - čudež duše in telesa. Foto: Andraž Gombač
Ciril Zlobec je pred enim mesecem predstavil nov izbor Ljubezen - čudež duše in telesa. Foto: Andraž Gombač

LJUBLJANA > Ciril Zlobec, 4. julija 1925 rojen v Ponikvah na Krasu, je že zarana izkusil fašistično nasilje in se mu uprl. Leta 1941 so ga zaradi literarnega delovanja in narodne zavesti izključili iz šole. Po konfinaciji v Abruzzih se je decembra 1943 pridružil partizanom. Konec vojne je dočakal kot borec IX. korpusa v Trstu, zatem pa je vpisal študij slavistike v Ljubljani in leta 1953 diplomiral. Istega leta je s prijatelji Tonetom Pavčkom, Janezom Menartom in Kajetanom Kovičem objavil prelomne Pesmi štirih, v katerih se je krhki intimizem zoperstavil tedaj zapovedani kolektivistični književnosti. Zlobec je služboval kot novinar ter tako literarni kakor televizijski in radijski urednik. Že v Jugoslaviji je zajadral v politiko, v času osamosvajanja pa je bil član predsedstva Republike Slovenije. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi tudi Prešernovo in zlati znak svobode.

Že v Pesmih štirih je opeval ljubezen, ki se ji je še bolj predal v samostojnih zbirkah Pobeglo otroštvo, Ljubezen, Najina oaza ... Obenem je pesnil o ranjenem otroštvu, obkoljenem z vojno, o osamljenosti in tesnobi v nasilnem svetu, o slovenstvu in življenju, ukleščenem med up in obup, s stihom pa se je rad vračal tudi na rodni Kras.

K sožitju s sosednjimi narodi in medsebojnem spoznavanju je prispeval kot prevajalec iz italijanščine ter hrvaščine in srbščine, pomirjevalno pa je deloval tudi kot avtoriteta, ki razume pesniške tradicionaliste in obenem zna prisluhniti modernistom. Med njegovimi krepkejšimi proznimi deli sta avtobiografsko izpovedni Moj brat svetnik (1970) in v dve knjigi zajet Spomin kot zgodba (1998), bolj angažirane zapise pa je leta 1992 združil pod naslovom, ki se je hitro povzdignil v že kar ponarodel epigram: Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko.

Dolgo vrsto njegovih pesmi o “ljubezni dvoedini” je navdihnila - kar je v svetu literature prej izjema kakor pravilo - pesnikova žena. “Kako življenje oralo je po naju! / Pogostoma sem bil ga sit do grla / in tudi ti si večkrat z njim se sprla, / živela sva vse kje druge kot v raju,” je ženo Veroniko ogovarjal v sonetu Drug drugega sva pila, napisanem že davno tega, ko trdoživa zakonca še nista slutila, kakšno gorje ju šele čaka.

Bolečino ob bolezni in smrti najprej hčerke Varje in zatem še sina Jaše je Zlobec upesnil v iskrenih in pretresljivih pesmih, ki lajšajo vsakdan tudi marsikateremu bralki in bralcu.

V torek ob 19. uri se bo v atriju TV Koper Capodistria na literarnem večeru O ljubezni z jubilantom Cirilom Zlobcem pogovarjala radijska novinarka Neva Zajc. Sodelovala bosta Miran Košuta in Elvio Guagnini, Zlobčevo poezijo pa bosta interpretirala Lučka Počkaj in Janko Petrovec.
V petek, prav tako ob 19. uri, bo Zlobec nastopil še na rodnem Krasu. Na večeru, ki ga bo v Kosovelovem domu Sežana povezovala Magdalena Svetina Terčon, bodo sodelovali pesnik Miran Košuta, harfistka Mojca Vajgl Zlobko, duo Malunca, igralec Rafael Vončina in moški pevski zbor Tabor Lokev. Vstopnine ne bo, organizator pa opozarja, da bo brezplačne vstopnice na blagajni Kosovelovega doma začel deliti šele v sredo. Dotlej ne sprejema niti rezervacij.

Pesnikova nenehna razpetost med “strah in up” je lepo zgoščena v sklepnih tercinah soneta Pesem upora, lani objavljenega v za zdaj zadnji zbirki novih pesmi Biti človek: “Ni me bilo in ni me strah trinoštva / surovih časov in ljudi: a kdaj / ves svet najraje k vragu bi poslal. // Ko pa ozrem se, plaho, skoraj na skrivaj, / v visoko poldne svojega otroštva, / celo poražen, vem, ne bom se vdal.”

Kleni Kraševec se že vse dolgo življenje ponaša s čvrsto moralno držo. “Večkrat bi lahko popustil - zaradi strahu, zaradi interesa, zaradi družine,” je pred leti pripovedoval za naš časopis. “A sem tvegal vse, ker sem se vedno držal tega: če popustiš pred samim seboj, če zatajiš lastna moralna načela, je to najhujši poraz. Tvegaš, da se ne boš več spoštoval in boš vse življenje pohabljenec.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano