“Berite, berite, berite in ne pustite se ideologijam!”

Čeprav si Tanja Tuma želi, da bi bil njen roman Češnje, bele in rdeče, izdan pri založbi Karantanija, predvsem literarno delo, ima knjiga, ki nosi nedvoumen podnaslov “roman o spravi”, tudi jasno poslanstvo. Berljiva zgodba o zapletenih in vse prej kot enoznačnih usodah ljudi med drugo svetovno vojno in po njej nosi preprosto, a globoko sporočilo: “Sprava je mogoča le med posamezniki.”

KOPER > Tanja Tuma, francistka, anglistka, založnica in vse bolj pisateljica, je po mami Brkinka. Na Kozjanah, od koder je njena mama, je imela tudi teto Valerijo, po kateri je v precejšnji meri zasnovala eno od junakinj. V ospredju pripovedi sta Ada in Valerija. “Prva se poroči z zagrizenim protikomunistom in domobrancem, druga je aktivistka OF. V okrutni vojni, ki ne izbira žrtev, otroka obeh pristaneta v naročju tiste, ki ostane v novi Jugoslaviji. Sedemdeset let kasneje se brat in sestra soočita s svojo preteklostjo in z veliko ljubeznijo pogumne matere,” vsebino na kratko povzemajo platnice romana Češnje, bele in rdeče, ki že z naslovom namiguje, da tako “bele” (cvetovi) kakor kasneje “rdeče” (češnje) rastejo na istem drevesu.

Kot je na nedavnem literarnem večeru v koprski knjigarni Libris poudarila Jasna Čebron, spravlja avtorica svoje junake v nemogoče preizkušnje.

Avtorica, ki je uporabila ogromno knjižnih virov in pričevanja, objavljena na spletu, je svojo Valerijo v knjigi poročila s partizanom, za katerega se izkaže, da je sodeloval pri pobojih v Kočevskem rogu. Ada, njena nekdanja prijateljica s Kozjan, pa ji tik pred odhodom v Argentino z možem domobrancem izroči svojega otroka, in tako Valerija vzgaja “hčer morilca” in “sina izdajalca”.

“Zdi se mi, da je v vojnih vihrah težko reči, kaj je bilo prav in kaj narobe. Nasilje največkrat zradira ves pravni red,” pravi Tanja Tuma, ki je prvi del prvoosebne Valerijine pripovedi postavila med leti 1943 in 1949. Kaj se je godilo kasneje, izvemo iz ust njenih otrok, ki pripovedujeta o dogajanju med letoma 1991 in 2014.

Res tako razmišljamo?

Sprožilni trenutek za pisanje tovrstnega romana je bila okrogla miza o odpuščanju v Trubarjevi hiši literature: “Tam je bil tudi potomec argentinskega Slovenca, domobranca, ki je dejal: Po osamosvojitvi sem prišel v Slovenijo z navdušenjem, veseljem, da lahko zanjo nekaj storim, ampak kamorkoli grem, imam občutek, da name gledajo kot na sina izdajalca. In iz občinstva je nekdo na ta stavek odgovoril: Potem sem jaz sin morilca. Domov sem šla na pol omotična z vprašanjem: Ali je to mogoče, ali Slovenci res tako razmišljamo?”

Pisateljica je bila velikokrat razočarana, ker knjige iz tega obdobja dajejo zelo enostransko sporočilo - belo ali rdeče, levo ali desno ... “In ta enostranska sporočila ostanejo pri ljudeh kot nekakšne resnice. Če beremo pisatelja, mu moramo verjeti. Branje je tudi akt zaupanja. Za svojo pripoved sem si želela, da te resnice ne bilo in da bi na koncu ostalo samo čustvo, kar dejansko med ljudmi tke vezi,” poudarja.

Ni abstraktne sprave

Čeprav pravi, da ji je danes kar malce žal močnega političnega konteksta, ki je s podnaslovom “roman o spravi” izjemno poudarjen, je vanj dejansko vpela predvsem pomembno družbeno sporočilo: “Sprava je mogoča le med posamezniki, in ne na kakršnikoli abstraktni ravni.” Zaveda se, da je njen pogled morda naiven in da je bila ponekod celo preveč eksplicitna, domala didaktična, a želela je napisati knjigo, ki bi jo lahko brali tudi manj vešči bralci.

Knjiga je namenjena vsem generacijam, zlasti pa mladim. “Bojim se, da naši srednješolci vedo zelo malo o naši polpretekli zgodovini in potem ne razumejo, kaj se dogaja okoli nas. Najbrž ste vsi zasledili dokumentarec Koalicija sovraštva, kjer z grozo ugotovimo, da se v Sloveniji vnovič zbuja neofašistični, neonacistični duh, pri čemer mladi sploh ne vedo, čemu sledijo. Da bi bili že davno iztrebljeni, če bi slučajno fašizem in nacizem zmagala,” pravi pisateljica. Veseli se skorajšnjega obiska novogoriških srednješolcev, ki jo te dni prebirajo.

Čeprav izhaja iz zavedne družine, v kateri so, poudarja, vsi sodelovali s partizani, je želela napisati knjigo, v kateri ne bi ne sodila ne obsojala. “V vojni so vsi ljudje velikokrat žrtve uničevalnih ideologij. Tudi krvniki. Zato mladim svetujem le: berite, berite, berite in ne pustite se ideološki propagandi.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---