Železnice si hočejo umiti roke

“Žal mi je, da ni skočil z vlaka, pa bi se nesreča drugače končala, kot se je,” je včeraj pričal predstavnik Slovenskih železnic, ki je trdil, da v ravnanju železničarjev ob hudi nesreči ni bilo nobenih napak. Maja 2011 je v koprskem pristanišču vlak trčil v tovornjak, železničar iz Pivke pa je v nesreči izgubil nogo. Za nesrečo tožilstvo preganja voznika tovornjaka, obramba pa s prstom kaže na neprevidnost železnice.

KOPER > Huda nesreča se je zgodila v začetku maja 2011 v koprskem pristanišču, na križanju železniških tirov in ceste. Po cesti je nekaj minut pred tretjo uro zjutraj Velaga J. iz Kopra peljal s tovornjakom in zapeljal čez tire. Ko je s tovornjakom že zapeljal skoraj čez tire, pa je v zadnji del njegove prikolice silovito trčil prvi od 34 vagonov, ki jih je porivala lokomotiva.

Kar bi lahko bila povsem običajna nesreča, se je skoraj sprevrglo v tragedijo. Na stopnici prvega vagona je namreč stal železniški delavec (premikač) Nermin F. iz Pivke, ki je bil v nesreči hudo ranjen. Po trčenju je ostal ukleščen med vagonom in prikolico tovornjaka, z zlomljeno nogo, polomljenimi rebri, zapletenim zlomom čeljusti, obtolčeno glavo in sesedenim pljučnim krilom. Zaradi poškodb so mu amputirali levo nogo do goleni.

Nesrečo je po uradni dolžnosti obravnavala policija, po svoji pa tudi komisija Slovenskih železnic, ki je vso krivdo zvalila na voznika tovornjaka. Tudi na podlagi teh ugotovitev je tožilstvo zoper voznika tovornjaka spisalo obtožnico, v kateri mu očita povzročitev splošne nevarnosti iz malomarnosti.

Na prvi obravnavi je pred časom obtoženi zatrdil, da se je pred križanjem ceste in železniških tirov ustavil pred obema znakoma stop, pogledal v obe smeri, vendar ni videl, da se križišču z njegove desne strani približuje vlak. Po njegovem se je to zgodilo, ker je ponoči v pristanišču osvetljeno samo križišče, ne pa tudi tiri, ki vodijo do njega. Poleg vsega je bila lokomotiva na koncu vlaka in je pred seboj porivala 34 vagonov, ki nimajo luči. Križišču se je tako bližal vagon brez luči.

Je videl in ni videl

Ponesrečeni železničar je dejal, da tovornjaka ni videl, je pa priznal, da ni imel prižgane svetilke, s katero sicer železničarji opozarjajo na premikanje vlaka. Tovornjak naj bi zagledal nekaj sekund pred trčenjem, strojevodji po radijski postaji začel vpiti, naj ustavi vlak, vendar je bilo takrat že prepozno. Z vlaka ni utegnil niti odskočiti.

Včeraj je sodnica Barbara Franca druge železničarske delavce, ki so bili takrat v bližini nesreče, spraševala predvsem o varnostnih predpisih, ki veljajo ob premikih vlakov na območju pristanišča. Vodja premika Rineo R. je pojasnil, da je bil tudi sam na tem vlaku in da je opazil tovornjak, ki je vozil vzporedno z vlakom, nato pa je dejal, da ni videl, kako je voznik s tovornjakom zavil v desno pred vlak. Pred tem pa je pričal, da je videl celo, kako voznik tovornjaka ni ustavil ne pri enem ne pri drugem znaku stop.

Premalo premikačev

“Ste gledali v tovornjak, ko naj bi prevozil znak stop?” ga je vprašala. Rineo R. ni odgovoril. “Zakaj mi ne odgovorite?” ga je po skoraj pol minute tišine vprašala sodnica. “Da bi stoodstotno videl, da se ni ustavil ...” je dejal vodja premikačev in spet utihnil. Na vztrajanje sodnice, naj vendar odgovori, je rekel, da ne bi vedel natančno. Rineo R. je bil redkobeseden tudi ob vprašanjih sodnice in odvetnika Igorja Ceka, ki brani obtoženega tovornjakarja, ali so železničarji poskrbeli za varnost pri premiku vlaka.

Po predpisih bi morali namreč na vsakem križanju tirov in ceste železničarji ponoči fizično z rdečimi lučmi ustaviti promet in zagotoviti, da ima vlak prosto pot. “Rečeno nam je, da se ni treba ustaviti, če tam ni vozil,” je dejal Rineo R. “Kdo vam je to rekel?” ga je vprašala sodnica. Na vprašanje ni odgovoril. “Ste poslali dva premikača na križišče?” ga je vprašal odvetnik Cek. “Ne, ker jih nisem imel dovolj,” je odgovoril. “Pa ste komu povedali, da jih nimate dovolj,” je nadaljevala sodnica. “Ne, saj to vsi vedo,” je odgovoril.

Trčil s 16km/h

Včeraj je pričal tretji premikač, ki je bil tiste noči v službi, pa sploh ni pomagal pri premiku tega vlaka, ampak ga je nadrejeni poslal na druge naloge. Tudi po njegovem za nočne premike vlakov zadostujeta dva premikača, čeprav v pravilniku piše, da jih mora biti pet. Tudi četrti premikač, ki pa je pomagal premikati vlak, ni videl nesreče, ker je skrbel za premikanje tirnic. Na vprašanje, ali bi videl tovornjak, ki bi z leve strani prehiteval vlak in zapeljal predenj, je odgovoril, da bi ga videl. “Saj nisem slep!”

Strojevodja je povedal, da se je ravnal po navodilih ponesrečenega Nermina F. in ko je slišal šestkrat zaporedoma njegov klic stop, je vlak ustavil. Povedal je, da lahko po tirih v pristanišču vozijo s hitrostjo 20 kilometrov na uro, čez križišča pa s hitrostjo pet kilometrov na uro. Potem pa je dejal, da lahko čez prehode vozijo s hitrostjo deset kilometrov na uro. Vlak je tiste noči ob trku vozil 16 kilometrov na uro, po pravilniku bi lahko vozil največ pet kilometrov na uro.

Je izsiljeval vlak?

Nezmotljivost železničarjev je posebno goreče zagovarjal predstavnik Slovenskih železnic Sašo T., ki je celo trdil, da omenjeno križišče, pa čeprav je sredi pristanišča, sodi v javno železniško infrastrukturo in ne v pristaniško. Po njegovem lahko vlaki v tem križišču vozijo s hitrostjo celo 20 kilometrov na uro. “Naša komisija je ocenila, da je hotel voznik tovornjaka izsiliti prednost vlaku, da ga ne bi moral pred tiri čakati,” je dejal. Na vprašanje, kako to, da je vlak zadel v zadnji del prikolice tovornjaka in ne v kabino, če je hotel voznik izsiliti vlak, je odgovoril, da je voznik tovornjaka pač tako zavijal.

Sodnica bo do 16. marca, ko naj bi se sojenje nadaljevalo, v pristanišče ponoči poslala sodnega izvedenca in mu natančno naročila, katere okoliščine nesreče naj ugotovi.

DANIJEL CEK

---