Lovšinova obramba nasprotuje gledanju v liechtensteinski račun

Andrej Lovšin včeraj na koprskem sodišču pričakovano ni priznal krivde, da je zlorabil položaj pri investiciji v Čehov, ki bi skoraj pokopala Intereuropo. Vztraja, da so obtožbe neutemeljene in da je bil projekt dober. Njegova obramba ob tem odločno nasprotuje pridobivanju podatkov o prometu in pooblaščencih računa v Liechtensteinu, na katerega je šlo kar 24,9 milijona evrov kupnine.

KOPER > Naložba v logistični center Čehov, ki jo je vodil Andrej Lovšin, je krepko prekoračila začetno ceno in je Intereuropa na koncu zanj odštela 140 milijonov evrov. Lovšin je različne pogodbe in predpogodbe za Čehov podpisoval februarja in aprila leta 2007, ne da bi za to imel soglasje nadzornega sveta, ki ga je takrat vodil Boštjan Rigler. Nadzorniki so za podpisane anekse k osnovni pogodbi v vrednosti 44,7 milijona evrov izvedeli šele avgusta leta 2007, soglasje za nazaj pa so projektu dali šele marca leta 2008, ko naj bi jih Lovšin prepričal z upravičenostjo take odločitve.

Andrej Lovšin je včeraj na sodišču pojasnil, da je zaposlen v družbi Optio, kjer prejema 1500 evrov plače na mesec. Da nima nobenega premoženja, razen stanovanja v Portorožu. Ni pa povedal, da je še vedno lastnik delnic Intereurope. Na vprašanja, zakaj je prepisal ostalo premoženje na družinske člane, ni želel odgovarjati. Spomnimo, da je Lovšin v letih, ko je bil na čelu Intereurope, poplačal tudi vse kredite za svoja stanovanja v Portorožu in Ljubljani, ki jih je nato tik pred odškodninsko tožbo prepisal na hčerko Lucijo Lovšin. Gre za stanovanje v centru Portoroža, ki ga je marca leta 2007 kupil za 115.000 evrov, za stanovanje v Ljubljani, ki ga je sicer z lizingom na deset let kupil za dobrih 300.000 evrov leta 2005 in za stanovanje v Vili Urbana v Ljubljani.

“Soglasje uprave ne razrešuje odgovornosti zaradi prekoračitve vrednosti naložbe, neizvajanja sklepov nadzornega sveta in prekoračitve pooblastil,” je takrat dejal Rigler. Kljub temu Lovšina niso razrešili, ampak so mu izrekli samo neke vrste rumeni karton. Soglasje k naložbi so podali, ker so presodili, da bi z zaustavitvijo projekta Intereuropi nastala še večja škoda.

Nasprotna mnenja glede soglasja

Tožilstvo v obtožbi dokazuje ravno to, da je Lovšin začel posel brez soglasja nadzornega sveta in družbi povzročil škodo. “To je že huda stvar, ki si je ne bi smel dovoliti. Zato zatrjujemo, da je storil kaznivo dejanje, ker je obšel nadzorni svet,” je povedal vodja koprskega tožilstva Slavko Ožbolt. Lovšinov odvetnik Marko Bošnjak pa je prepričan v nasprotno. “Zatrjujem, da je bilo soglasje dano. Ali je to res, ne bodo presojali mediji ali ulica, ampak sodišče,” je pojasnil novinarjem. Bošnjak je na sodišču zahteval izločitev zapisnika o zaslišanju Konstantina Belousova, ki so ga opravili ruski pravosodni organi v sklopu mednarodne pravne pomoči, ker da zaslišanje ni bilo opravljeno v skladu z našo zakonodajo in da so bile kršene človekove pravice. Zaslišanju Belousova prek videokonference pa ne nasprotuje.

Škrabčev Riko povsod zraven

Belousov je namreč Intereuropi prodal zemljišča v Čehovu za 34,9 milijona, Intereuropa pa je del kupnine, kar 24,9 milijona, nakazala na račun v Liechtensteinu. “Tako je zahteval prodajalec,” se že ves čas zagovarja Lovšin, ki zanika, da bi bil tudi sam pooblaščen na tem računu in da je z njega maja 2007 tudi dvignil milijon evrov.

Lovšin včeraj ni želel odgovarjati na naša vprašanja, kako bo poplačal 680.000 evrov davka, ki mu ga je izrekla davčna uprava, saj je davčni nadzor za obdobje med leti 2006 in 2010, ko je bil na čelu Intereurope, pri njem odkrili za 1,6 milijona nenapovedanih prihodkov. Davčni nadzor je tudi pokazal, da je Lovšin ravno v letu 2007, ko je kupnina za zemljišče v Čehovu romala na liechtensteinski račun, v večjih zneskih predčasno poravnaval milijonski kredit pri SKB. Lovšin se je skliceval na bosanskega podjetnika, ki naj bi mu denar osebno nosil v Slovenijo za nakup Intereuropinih delnic.

Gre za račun podjetja IST International Sastrade, ki je v lasti Janeza Škrabca in Joza Dragana, lastnikov podjetja Riko, ki je tudi največ zaslužilo s pregrešno drago naložbo Intereurope v Rusiji. Belousov, ki je Intereuropi prodal zemljišča, je tudi nekdanji direktor družbe Riko Mash v Moskvi, ki je zemljišča le nekaj dni prej kupil dosti bolj poceni.

Kam je šel denar iz Liechtensteina?

Lovšinova obramba je včeraj nasprotovala predlogu tožilstva, naj sodišče pridobi tudi podatke o prometu na omenjenem računu in o tem, kdo je njegov lastnik ali pooblaščenec. Bošnjak trdi, da to nima nobene zveze s kazenskim postopkom. “Kaj se je po nakazilu kupnine na ta račun dogajalo s tem denarjem, je za ta postopek irelevantno,” pravi Bošnjak. Tožilstvo pa vztraja, da je to pomembno in verjame, da bo sodišče sledilo njihovemu predlogu. Liechtenstein sicer teh podatkov tožilstvu ni želel posredovati, ampak zdaj, ko je obtožnica pravnomočna, se liechtensteinske oblasti lahko odločijo drugače.

Lovšin tudi včeraj ni želel komentirati vprašanja, kakšno odgovornost ima pri vsem tem Janez Škrabec. Že pred časom pa je dejal, da odgovornosti ne bi rad prelagal na nobenega in da se je za posle odločal na podlagi informacij, ki jih je imel. Včeraj je za Primorske novice zatrdil, da so nadzorniki kljub temu, da mu niso dali soglasja, vedeli za vse podpisane anekse, ker da jih je o tem sproti obveščal na nadzornih svetih. Na naše vprašanje, ali ima zato kakšne dokaze, ni odgovoril. Intereuropa Lovšina in njegova člana uprave tudi odškodninsko toži za 37 milijonov evrov.

TATJANA TANACKOVIČ

---