V spomin Iztoku Umerju (1954-2015)

Na pomolu v Valdoltri smo se včeraj poslovili od stanovskega kolega in prijatelja Iztoka Umerja. Ko so po pesmih in čustvenih govorih zabrneli ladijski motorji in so se Iztokovi bližnji z njegovo sliko ter žaro na krovu odmikali vedno dlje od obale, smo ostali sami.

Pred množico njegovih sodelavcev, kolegov, prijateljev in znancev je sicer zevala žalna knjiga, a večina je svoje zadnje misli Iztoku v tišini odnesla s seboj.

Iztok je bil novinar s srcem in dušo. Novinarstva ni opravljal kot poklic, novinarstvo je živel. Ko je izvedel za zgodbo in se s fotoaparatom, pisalom in beležko odpravil na teren, ga ni ustavil nihče. Ne noč, ne slabo vreme, ne drugi opravki. Zgodba je morala biti naslednjega dne pred bralci.

Iztok je bil novinar Dela in še zadnji aktivni novinar Slovenskih novic od rojstnega dne tega časnika. Ampak še prej kot novinar je bil Iztok človek, pravi prijatelj. Vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Novodobne novinarske manire, ko kolegi drug pred drugim skrivajo informacije, ko mediji tekmujejo v prehitevanju drugih medijev, so bile Iztoku tuje. Novinarji Primorskih novic smo zato nešteto ur preživeli z Iztokom na skupnih terenih, se vozili blizu in daleč na razne dogodke, si izmenjali informacije, fotografije …

Iztok ni bil novinar, ki bi vihal nos nad preprostostjo našega vsakdana. Enako zavzeto se je pogovarjal z brezdomcem kot z najbolj pomembnim direktorjem, enako tesno objel znanko, ki je ni videl že leta, in kolegico, ki jo je videl včeraj. Zato je bil tako priljubljen povsod, še posebno pa v domačem okolju, v njegovi rodni Istri.

Ljubezen do Istre je v praksi živel in užival v svojem vinogradu ter oljčniku nad Grintovcem. Pred novim letom je ponosno prinašal v darove steklenice refoška in oljčnega olja, užival v debatah o vremenu in vsemu, kar je krojilo letino na njegovi parceli. Z vsem tem je bil prepleten z istrsko zemljo in njenimi darovi.

Z enakim žarom v očeh kot o njegovem vinu in olju je Iztok pripovedoval tudi o svoji ženi in dveh hčerkah. Posebno o mlajši Ani, ki jo je kot mecen spremljal na vsakem koraku na njeni uspešni športni poti. Razlagal je o njenih uspehih, načrtih, težavah, se veselil njenih zmag …

Iztokova družina je izgubila iskreno predanega moža in očeta, novinarski ceh pa kolega, kakršnih ni več veliko. In ko je premec ladje včeraj rezal v mirno morje tja nekam od Debelega rtiča proti sredini Tržaškega zaliva, smo bili lahko le veseli, da smo ga poznali. Pa mirno morje, Iztok.

DANIJEL CEK

---