V Portorožu prazničnega vzdušja ni. Še dobro, da se prižgejo lučke ...

O prazničnem vzdušju včeraj v Portorožu ni bilo ne duha ne sluha. Ostri sunki vetra so vrtinčili suho listje, peščica v tople jakne odetih sprehajalcev je s hitrim korakom merila promenado, spet drugi so se greli v kakšnem lokalu. Vse je bilo tako monotono, kot bi bil običajen zimski dopoldan in ne dan pred silvestrovim. Kje je novoletna jelka in kje so stojnice s kuhanim vinom, smo se spraševali.

Domačinki sta mladima Francozoma razkazali Piran. Foto: Nataša Hlaj
Domačinki sta mladima Francozoma razkazali Piran. Foto: Nataša Hlaj

PORTOROŽ, PIRAN > Portorož pospešeno tone v turistično pozabo, je portoroški slikar Janez Suhadolčan - Suhi nazorno povzel stanje duha. Tudi Ljubljančanka Ana Ločniškar ni skrivala razočaranja. “Pričakovala sem več živahnosti. Če bi vedela, da bo tako, bi se raje odpravila v Opatijo,” zamahne z roko. Kraj se še kar ne more izviti iz socializma, pripomni in s pogledom ošvrkne bližnje hotele. Pojdite do družinskega Hotela Marko, nam svetuje trojica. Tam je čutiti prijazno praznično vzdušje. Pa nič se ne pritožujejo, da ni turistov, ker se k njim vračajo stalni gostje, nam še namignejo. Recept Mirande Juriševič iz Hotela Marko je logičen: “Prilagodili smo se in nekoliko znižali cene, ker vemo, da je zaradi krize kupna moč manjša.” V Portorožu je treba marsikaj spremeniti, ne ovinkari. Ljudem je treba nekaj ponuditi, pa ne vleči iz njih mastne denarje. Zlatih časov ni več, doda. Podobno slišimo pri Primožu Nadlerju iz slaščičarne Mignon. “Gostov je manj kot pred leti. Italijani prihajajo, vendar so zelo previdni pri trošenju. Na Avstrijce in Nemce bi se morali osredotočiti. To je naša rešitev,” meni. Ostre besede nameni vodilnim v portoroškem turizmu, ki da ne zmorejo narediti prepotrebnega miselnega preskoka.

Dokaz, da je kljub krizi mogoče uspeti in da dober glas seže v deveto vas, pa sta brata Franko in Aleksander Veznaver iz Ribje kantine v Luciji. “Brez oglaševanja smo prodali 180 silvestrskih rezervacij,” je zadovoljen. Pravi, da k njim zahajajo zlasti domačini in stalni gostje. “Italijani, od Trsta do Padove in Benetk, pridejo k nam za vikend, ker vedo, da bodo na krožnik dobili res svežo ribo,” pove.

Da Italijani še vedno ciljajo na Portorož, izvemo tudi v lucijski drogeriji DM. V teh dneh se jim je promet povečal, kot je slišati, pa zahodni sosedje najraje posegajo po kremah in podobnih artiklih. Očitno so spremenili nakupovalne navade, saj v bližnji trgovini s športnimi oblačili Slam ne skrivajo razočaranja. “Letos je katastrofa. Kolca se nam po Rusih, ki so prišli in kupili vse, kar so videli. Ne glede na ceno,” je iskrena tamkajšnja prodajalka.

Ko se iz radovednosti zapeljemo še do novo urejenega parkirišča za avtodome v Marini Portorož, presenetljivo tam naštejemo kar deset kamperjev z italijanskimi registracijami. Zaprisežena avtodomarja, Ariana Fabbrija in Gabriello Bertacini iz Forlija, je Portorož očaral. Tukaj sta prvič, presenečata pa ju zlasti urejenost in čistoča v kraju.

Naša zadnja etapa je Piran, kjer ugotovimo, da je ta za turiste večji magnet, čeravno tudi tam zaman iščemo praznično vzdušje. Na Tartinijevem trgu so se dobesedno gnetle tri večje skupine italijanskih turistov, ki so z zanimanjem prisluhnili razlagam vodičev. V to vlogo pa sta očitno zelo dobro prelevili tudi mladi domačinki, ki sta Francozoma iz Nantesa, Bastienu Menardu in Mathieu Nobileau, razkazali Piran. “Zaželela sva si vonjati morje in nekaj dobrega pojesti. Pri vas je zelo lepo, le ljudje se nama zdijo nekoliko zadržani,” sta nam zaupala.

Turisti očitno oblegajo Piran. So torej trgovci tukaj bolj optimistični, nas je zanimalo. Taksist Rasim Lizalovič je realen: “Samo sprehajajo se. Danes sem zaslužil le 25 evrov. Ko Italijani začnejo slabo trošiti, je kriza v polnem razmahu. Že deset let vozim taksi in tako hudo še ni bilo,” je nezadovoljen. Njegova hčerka Jasmina Lizalovič iz etno trgovine Nonna Pina ima drugačne izkušnje. Pravi, da zadnje dneve proda nekaj več spominkov. Italijanski kupci radi posežejo po oljčnem olju, likerjih, vinu, čokoladi, a kaj več od desetih ali dvajsetih evrov ne izvlečejo iz denarnice. Bolje nekaj kot nič, je vse, kar lahko dodamo.

NATAŠA HLAJ


Najbolj brano