V Piranu je kot župnik najprej dobil kazen

Začelo se ni najbolj obetavno - s parkirno kaznijo. Po petnajstih letih pa Zorko Bajc spoznava, da ga je mesto sprejelo. Predlog, naj mu župan Peter Bossman podeli najvišje občinsko priznanje zlati grb, je nenazadnje dalo društvo meščanov Pirana. “Na ta način so mi Pirančani dodelili pravico biti Pirančan. Čutim, da sem se zrasel z mestom,” je nagrade iskreno vesel piranski župnik, ki je veliko več kot le to.

Zorko Bajc ima na steni župnijske pisarne tudi sliko svoje rojstne hiše v Kanjem Dolu pod 
Javornikom.  Foto: Tomaž Primožič/Fpa
Zorko Bajc ima na steni župnijske pisarne tudi sliko svoje rojstne hiše v Kanjem Dolu pod Javornikom.  Foto: Tomaž Primožič/Fpa

PIRAN > Srečanje z Zorkom Bajcem smo morali uskladiti z obiskom ekipe iz Bollywooda in se pri tem spraševali, kako to, da se župnik ukvarja s snemalci indijske televizijske serije? “Tu me vsi najdejo, cerkev je težko zgrešiti. Lokacije so zanimive ... in tako pride Bollywood. Letos so nekajkrat že snemali, prizor, ko plešejo na stopnicah pred krstilnico, so uporabili tudi v napovedniku serije,” pravi in v tem vidi odlično priložnost za promocijo kraja.

15 let, deset cerkva, trije koraki

Preden ga je leta 2000 škof poslal v Piran, je bil v mestu le enkrat na izletu z osnovno šolo, zato se je na pot podal z avtokarto v rokah. Ta ga je pripeljala na Tartinijev trg, kjer je parkiral - in dobil kazen. Oče Bojan, ki je bil takrat župnik v Piranu, ga je nato peljal na zvonik in mu pokazal vseh deset mestnih cerkva (devet župnijskih, za eno skrbijo patri minoriti). Te so mu postale poseben izziv - ob nedeljah ima mašo v stolnici, sicer pa vsak dan v drugi cerkvi, razen v tisti na Punti, ki je v zelo slabem stanju. Tako se približa vernikom po vsem Piranu, hkrati pa rešuje sakralno dediščino pred propadom. Obnavljanje piranskih cerkva je v zadnjih 15 letih stalo približno 2,5 milijona evrov, od tega je polovico denarja zbral Bajc s pomočjo prijateljev Pirana.

“Ko sem prišel, nisem vedel ničesar. To je bila moja prva župnija. Sem pa čutil, da je Piran mesto kulture in umetnosti in da je s tem mogoče kaj narediti,” se spominja. Le nekaj dni preden je prišel v Piran, je zaključil podiplomski študij na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, kjer je študiral sakralno umetnost, fotografijo in film.

Z ohranjanjem sakralne dediščine so povezani tudi trije koraki dela, ki si ga je zastavil: “Prvi korak je, da ljudje vidijo, kaj ima mesto. Drugi korak je pripraviti ljudi, da bodo na to ponosni. Tretji korak pa je, da to vzdržuješ. V vseh teh letih smo pri prvem koraku naredili pol koraka - pokazali smo ljudem, kaj ima Piran.” S somišljeniki je ustanovil društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija. Začeli so razstavljati jaslice v vseh piranskih cerkvah, povezali so jih s križevim potom, organizirajo procesije ob prazniku sv. Jurija, procesije z barkami do Strunjana. Bajc je poskrbel za obnovo župnijskega vrta in uredil dvorano, ki gosti približno 60 dogodkov na leto, poleti prireja filmske večere na prostem. Zadnji uspeh je ustanovitev pevskega zbora Georgios, v katerem glasba druži različne ljudi - (ne)vera pri tem ni ovira.

Temeljni problem je pripadnost mestu

Vsemu temu navkljub se Pirančani (še) ne zavedajo, v kako izjemnem mestu živijo, meni. “Temeljni problem je pripadnost mestu. Presenetila me je raznolikost ljudi, ki v cerkvi molijo slovensko v vseh narečjih, italijansko, hrvaško, bosansko, zagorsko, celo albanski katoliki prihajajo.” Veliko mladih se je odselilo iz Pirana, katoličanov je vse manj. “Veliko imamo pogrebov, veliko je tudi porok, a tujih; letos sem poročil le en piranski par. Otrok je malo, krstov skoraj ni,” našteva in z nasmeškom dodaja, da ima letos pri verouku zelo močan letnik - v razredu so štirje otroci, pred dvema letoma ni bilo niti enega.

Izzivov za prihodnost mu zato ne manjka. Po obnovah kličejo tudi cerkve na Punti, na Tartinijevem trgu, v zvonik bo treba dvigniti podarjene zvonove ... “Najbolj pa me skrbi, da bo moja postelja padla v morje,” spomni na vogal župnišča, katerega temelji štrlijo iznad klifa in čakajo na kake tri milijone evrov vredno podporo kakega evropskega razpisa.

En dolg do mesta pa mu kljub temu še ostaja - čeprav je strasten fotograf, Piran še čaka na njegov fotoaparat: “Nekoč, ko bom nekje drugje, pa bom prišel za dva tedna na dopust v Piran in ga fotografiral.”

HELENA RACE


Najbolj brano