V Dekanih morajo kres premakniti

Mogočen kres že dolgo vrsto let pripravljajo tudi v Dekanih, kjer pa ima še poseben simbolni pomen, saj ga pripravljajo pod napisom TITO, z velikimi belimi kamni izpisanem na pobočju nad vasjo.

 Kres kljub težavam tudi letos bo, zagotavlja Emil Gregorič iz 
Dekanov. Za že pripravljeno grmado je ostalo le pogorišče, 
novo bodo pripravili niže po pobočju, tam, kjer je na fotografiji 
parkiran avto. Foto: Andraž Gombač
Kres kljub težavam tudi letos bo, zagotavlja Emil Gregorič iz Dekanov. Za že pripravljeno grmado je ostalo le pogorišče, novo bodo pripravili niže po pobočju, tam, kjer je na fotografiji parkiran avto. Foto: Andraž Gombač

“Ampak ne vem, ali boste danes sploh imeli kaj fotografirati,” se grenko nasmehne Emil Gregorič, predsednik Turističnega društva Dekani, medtem ko se torkovega deževnega popoldneva vzpenja po potki med vinogradi in oljčniki. In čez nekaj korakov pokaže na ostanke že pripravljene grmade - za njo je ostala zgolj požgana trava.

“Domačini so se skozi leta navadili, da dračje in podobno prinašajo sem,” pripoveduje Gregorič. “Enako so storili tudi letos. Že pred časom se je nabral kar lep kup. Vsako leto smo potem nabrano pregledali, odstranili neprimerne stvari in pripravili kopico za zažig. Ker je to počasi postalo običaj, je bil naš kres res lep, velik.”

Na tem kraju, tik ob poti, ki iz Dekanov vodi proti napisu TITO in se zatem vzpne še na Tinjan, so kres pripravljali zadnjih pet let. “Prej smo ga pa tam, nedaleč stran,” Gregorič pokaže proti vzhodu. “Na voljo nam je bila parcela, potem pa so tam začeli graditi hiše.”

In morali so se preseliti. Še lani so ponosno opazovali ogromno gorečo grmado, ki se jo je videlo daleč naokrog, letos pa je lepo naraščajoči kup dračja že predčasno zažgal možakar, ki ima zraven oljčnik. Dostop do svoje parcele - in do nesojenega kresa - je nedavno tudi zaprl z verigo, ki jo je z žabicama priklenil na dva količka. Zbal se je, da bo kres škodil njegovim oljkam.

“Vse do včeraj smo se pogajali, ali kres sploh bo tukaj ali ne. In sklenili smo, da bo!” vidno zadovoljen pravi Gregorič. Poskrbeli so, da bo volk sit, koza cela, plamen pa vsaj dostojen, če že ne tako visok in mogočen kakor prejšnja leta. “Kres bomo letos pripravili samo malo niže od teh oljk,” kazalec usmeri proti pokošeni zaplati malce niže po bregu. “Vabila so ravno danes prišla v nabiralnike. Poskrbeli smo za vse potrebno. Kakor zmeraj bodo tudi letos zraven gasilci, kresovanje pa smo prijavili.”

Imajo pa tudi dolgoročni načrt: “Kres bomo pomaknili više. Tukaj gor,” stopi nekaj korakov navkreber in pokaže na pobočje, gosto počaščeno z robidovjem, “na tem terenu, ki je javno dobro in kamor je nekdo že dolgo tega nasul kup materiala, zdaj zaraščenega, bi radi uredili ploščad. Na njej bi bilo dovolj prostora za kres in po potrebi za kaj drugega. O tem smo že razmišljali in se pogovarjali, a naprej nismo šli. No, zdaj pa imamo motivacijo.”

Predloge, da bi kres preselili dlje od vasi, je večina zavrnila, saj bi slavje tako izgubili nemalo svojega čara. Zdaj ga vas čuti za svojega, pravi Gregorič. Živahno je tudi na prvomajsko jutro, ko Dekane predrami godba na pihala iz Sv. Antona s popotujočo budnico.

Ob omembi napisa TITO, ki kresu v Dekanih daje poseben pomen, se Gregorič nasmehne: “Mi tega niti ne povezujemo. Napisu se bolj posvetimo 25. maja, na dan mladosti. Zakaj bi imeli samo eno fešto, če pa imamo lahko v manj kot mesecu kar dve!”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano