Urologija v izolski bolnišnici: rakavi bolniki takoj na pregled in operacijo

Pred slabim letom, takoj po tragičnem dogodku s streljanjem, se je izolska bolnišnica znašla v škripcih zaradi smrti zdravnika, urologa Luisa Guillerma Martineza Bustamanteja. Poleg hude čustvene stiske je zazevala velika strokovna vrzel in vrste za pregled pri urologih so se podaljšale. Spomladi letos so to zagato razrešili in ni več bolnika z diagnozo raka na sečilih, ki ga ne bi takoj sprejeli na pregled in ga takoj tudi operirali. V spomin na požrtvovalnega strokovnjaka Martineza že urejajo spominski prostor. Odprli ga bodo septembra.

IZOLA > Hude zagate, ki so nastale po tragičnem dogodku v izolski bolnišnici, ko je pod streli napadalca ugasnilo življenje priljubljenega in strokovno podkovanega zdravnika, urologa Luisa Guillerma Martineza Bustamanteja, so se v tej ustanovi kopičile do letošnje pomladi.

Bolnišnici nikakor ni uspelo najti in zaposliti novega urologa, saj teh specialistov primanjkuje po vsej državi. Ko so se pozimi že skoraj uspeli dogovoriti z novim zdravnikom, jim ga je speljala neka druga bolnišnica. Zato so se vrste za pregled pri urologu podaljševale, čeprav je druga urološka ambulanta v bolnišnici delala s polno paro.

Na pomoč so priskočili z Reke

Spomladi pa so vendarle uspeli najti rešitev, pravi direktor Radivoj Nardin: “Pogodba z reškim kliničnim centrom in zaposlitev njihovih specialistov urologov pri nas se potrjuje kot izjemno dobra. Zdaj namreč nimamo več nobenega urološkega bolnika z diagnozo raka, ki ne bi bil pregledan takoj. Takoj, brez čakanja, so tudi operirani.”

Pa tudi sicer čakajo zdaj vsi urološki bolniki na prvi pregled le največ dva meseca in tudi na druge urološke operacije v povprečju samo mesec in pol. To pa zdaj izolsko bolnišnico uvršča na seznam tistih, ki imajo eno izmed najkrajših čakalnih dob za področje urologije v državi.

Reški urologi nimajo težav pri sporazumevanju s slovenskimi bolniki, saj dobro razumejo in nekateri že govorijo slovensko, preostali, ki prihajajo delat v Izolo, pa obiskujejo tečaj slovenskega jezika.

Varnostnik in tečaji samoobrambe

Nardin poudarja, da je po tragičnem dogodku bolnišnica s podjetjem za varovanje obnovila oziroma dopolnila pogodbo o varovanju tako, da je zdaj varnostnik v zgradbi 24 ur, vsak dan. “Ima pogoste obhode, predvsem na urgenci, po hodnikih z ambulantami in na območju glavnega vhoda. Da je prisoten, lahko opazi vsakdo.”

Direktor omenja, da so za vse zaposlene, ki imajo opraviti z bolniki, organizirali tečaje samoobrambe, pa tudi tečaje izobraževanja o varnosti s poudarkom obvladovanja nasilnih in nevarnih obiskovalcev.

Spominska avla v čast Martinezu

Pretreseni sodelavci in stanovski kolegi v bolnišnici in širše, ki jih je dogodek za vedno zaznamoval, si prizadevajo ohraniti in negovati spomin na urologa Luisa Guillerma Martineza Bustamanteja, ki je bil eden najbolj priljubljenih in strokovno cenjenih, slovel je po izjemni delavnosti tako pri bolnikih kot tudi v strokovnih krogih. Zato so kmalu po tragediji predlagali preimenovanje izolske bolnišnice v Splošno bolnišnico Luisa Guillerma Martineza Bustamanteja. Vendar so za to pristojni menili, da je med zaslužnimi za ustanovitev in razvoj ustanove še vrsta drugih osebnosti, večina je že preminula, zato so odločitev o tem odložili.

Da pa bi Martinezov spomin dostojno obeležili, so se v bolnišnici odločili po njem poimenovati avlo v prvem nadstropju stavbe, na kirurgiji. Pospešeno že zbirajo in pripravljajo fotografski in drugi material o Martinezu ter panoje, ki jih bodo razstavili. “Spominsko avlo bomo slovesno odprli v začetku septembra,” napoveduje Nardin. “Tragično preminuli sodelavec bo za vedno v naših srcih in mislih. Vrzeli, ki jo je zapustil, se ne da zapolniti.”

JASNA ARKO

---