Soline so izjemne, a afriška sol je petkrat cenejša od piranske

Če bo šlo vse po načrtih, bo tradicionalno pridelovanje morske soli do konca leta razglašeno za živo mojstrovino državnega pomena. Razglasitev so predlagali v Slovenskem etnografskem muzeju, na ministrstvu za kulturo pa so pripravili odlok o razglasitvi. Včeraj so v Piranu prisluhnili pripombam o njem.

PIRAN > “To je neke vrste medalja. Priznanje, ko pomena dediščine ne prizna le en strokovnjak ali skupina strokovnjakov, pač pa vlada v imenu vse države,” o razglasitvi pridelovanja soli v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah za živo mojstrovino državnega pomena pravi Gojko Zupan z ministrstva za kulturo. “Pri tem ne gre le za nekaj ljudi, ki delajo v solinah, ampak za preplet vsega življenja, povezanega s soljo,” je poudaril. Ko bo takšno solinarstvo postalo živa mojstrovina, bo s tem tudi korak bliže Unescu.

Paški, stonski ali sečoveljski način?

Še preden bo solinarska medalja zasijala, jo bo treba še zloščiti in izpiliti besedilo odloka o razglasitvi. O pripombah so razpravljali včeraj, zainteresirani pa jih lahko ministrstvu za kulturo pošljejo še do sobote.

“Prosim, najdimo drug izraz za 'paški' in 'stonski' način pridelave soli, ki sta zdaj zapisana v predlogu odloka,” je pozval Andrej Sovinc iz Krajinskega parka Sečoveljske soline. “Stonski” namreč imenujejo način pridelave v Fontaniggah, ko je vsaka solinarska družina skrbela za celoten postopek pridelave. “Paški” način pa so uvedli kasneje na Leri, ko so si delo razdelili vodarji in solinarji. “Mislim, da se nam bo cela Evropa smejala, če bomo propagirali nekaj, kar je iz države, kjer načina sploh niso ohranili. Nimam nič proti Hrvaški. Nihče niti ne zanika, da je pred 700 leti prišla metoda pridelave s Paga. Pa vendar; a niso v vseh teh letih naši Sečovljani in Pirančani znali preoblikovati te žive mojstrovine v nekaj, kar je naše,” se sprašuje Sovinc. Flavio Bonin iz Pomorskega muzeja je ob tem dejal, da je besedna zveza “metoda s Paga” večkrat omenjena v arhivskih dokumentih.

Pripombe na predlagan odlok so že zapisali tudi na ministrstvu za okolje in prostor. Od odloka pričakuje, da bodo v njem “opredeljene finančne posledice”, od kulturnega ministrstva pa, da bo “prispevalo sorazmerni delež sredstev za pokrivanje stroškov urejanja in vzdrževanja infrastrukture Sečoveljskih in Strunjanskih solin”. Okoljsko ministrstvo zdaj namenja Krajinskemu parku Sečoveljske soline približno 190.000 evrov letno. Sovinc pa ob tem dodaja, da je vzdrževanje 700 hektarjev velikega območja z vsemi nasipi vred zelo zahtevno: “En meter nasipa, ki ga obnovimo, stane 2500 evrov. V zadnjih desetih letih smo v obnove vložili deset milijonov evrov evropskega denarja.”

Resnica na drugi strani pa je kruta. “Zakaj na leto pridelamo 2000 ton namesto 20.000 ton? Zato, ker je afriška sol petkrat cenejša in z ročno pridelavo težko konkuriramo,” pravi Sovinc.

Sol pobirajo, ne žanjejo

Da bi morali tudi v odlok zapisati spodbudo k rabi piranske soli v slovenski kulinariki, je pozval Mitja Guštin z Inštituta za dediščino Sredozemlja. Andrea Bartole z Obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti pa je pozval, naj v odlok zapišejo pomen istrsko-beneške kulture, ki je neločljivo povezana s solinarstvom vse od njegovih začetkov, in vlogo italijanske skupnosti pri ohranjanju dediščine.

Nenazadnje tudi večina solinarske terminologije izhaja iz italijanskega jezika in je treba besede prevajati s posebnim občutkom, je pozvala Giorgina Rebol, vodja skupine La famea dei salineri (Solinarska družina). “Solinarji niso nikoli uporabljali besede 'transport' vode, rekli so 'premik' vode. Prav tako niso pravili, da se sol 'žanje', pač pa pobira ali grabi. Izraz 'žetev soli' naj bi prvi uporabil Tone Pavček v eni svojih pesmi in nato se je to razširilo. Niso pa tega pravili solinarji,” pravi Giorgina Rebol.

HELENA RACE

---