Skaljeni odnosi v družini Rdečega križa

Na družabnem omrežju je včeraj odmevala nejevolja Deana Cividinija, ki je bil do februarja prek javnih del zaposlen v zavetišču za brezdomce Rdečega križa v Kopru. Z vodstvom se niso lepo razšli, vendar brezdomce še vedno obiskuje. Oziroma jih je, dokler ga ni pred dnevi ustavilo obvestilo pri vhodnih vratih.

KOPER > V obvestilu je zapisano, da je vstop v zavetišče dovoljen evidentiranim uporabnikom, zaposlenim, tistim, ki jim vstop dovolijo zaposleni, različnim službam in lastniku, torej Mestni občini Koper. “Drugim je vstop prepovedan” še piše, obiski pa so dovoljeni le po vnaprejšnjem dogovoru z vodjo programa.

“Nekaj jim ni bilo prav”

Obvestilo se Deanu Cividiniju zdi nesmiselno. “Do zdaj ga še ni bilo. Sem med redkimi, ki obiskujemo brezdomce. Nosim jim hrano, se z njimi pogovarjam, jim podajam roko, saj so nekateri zabredli zelo globoko. Nazadnje sem jih obiskal med velikonočnimi prazniki; prinesel sem jim hrano. Tam so bili tudi sedanji zaposleni. Opazil sem, da jim nekaj ni prav, vendar me niso opomnili, da delam kaj napačnega. Sprašujem se, ali je zavetišče taborišče ali zapor, da nobeden brez posebnih pooblastil ali dovolilnic predsednice ali zaposlenih ne more obiskati brezdomnih, jim prinesti kaj za pojest ali kako dobrino?” se sprašuje Dean Cividini.

Odločil se je, da ne bo več prihajal na obisk, pač pa bo uporabnike zavetišča poslej vabil na kavo na železniško postajo. “Ne glede na obvestilo bom še naprej pomagal tem ljudem,” dodaja Cividini.

Jasna pravila, ne taborišče

Irena Sirotič Dobrila, predsednica Rdečega križa Koper, zavrača namige, da je obvestilo tam zaradi Deana Cividinija in drugih, ki so bili nekoč zaposleni v programu pomoči brezdomcem. Mojca Klun, vodja zavetišča, pa dodaja, da so obvestilo postavili v skladu s pravilnikom, ki so ga sprejeli decembra lani, in vanj zapisali tisto, kar piše tudi v hišnem redu.

“Vedno so dobrodošli tisti, ki si želijo zavetišče pogledati, se vanj vključiti ali pa prinesti hrano, obleke. Radi pa bi vpeljali protokol, ki bi se ga držali vsi. Navsezadnje imajo uporabniki pravico do zasebnosti. Zavetišče je varovano območje, zato želimo, da so pravila jasna. In to zagotovo ni taborišče, pač pa zavetišče in vsi so vedno dobrodošli,” zatrjuje Mojca Klun.

Grenkoba meče slabo luč

Tudi piransko zavetišče za brezdomne osebe Kažun ima jasno določena pravila vedenja. V zavetišče lahko ljudje vstopajo samo z vednostjo zaposlenih, zaprto je med 22. in 6. uro in takrat ne sme nihče kaliti nočnega miru. Vanj lahko vstopajo tudi tisti, ki imajo pooblastila ali so se tako dogovorili. V zavetišče pa ne more vstopiti nekdo s ceste, saj so že imeli težave s tistimi, ki so prinašali nedovoljene droge, alkohol.

Vendar Ingrid Ličen, vodja Kažuna, opozarja, da odnosi v tej posebni družini, kar brezdomci, prostovoljci in strokovni delavci nedvomno so, nikoli ne smejo iti tako čez rob, da bi pustili grenak priokus. “Naši nekdanji zaposleni ostajajo še naprej naši kolegi, delujejo kot prostovoljci, saj je razumljivo, da se navežejo na ljudi, na delo. Seveda so tudi med nami razhajanja, a se nikoli ne razidemo, dokler stvari ne razčistimo. To bi metalo slabo luč na vse, predvsem pa na uporabnike programa, ki je trn v peti mnogim občinam.”

Vodstvu Rdečega križa Koper predlaga, naj se odzove na pripombe, ki jih je sprožil zapis Deana Cividinija, prizna napake, če so bile narejene, obnovi pogovore z nekdanjimi sodelavci ter tako prispeva k ohranjanju programa in zaščiti imena Rdečega križa. “Družina naj počisti v svojih vrstah in ubere konstruktivno pot,” še dodaja Ingrid Ličen.

ALENKA PENJAK

---