Rampin, najstarejša “betola” v mestu

Pisalo se je leto 1875, ko je v Kopru, v Kolarski ulici 12, Via dei Carreri po italijansko, odprl vrata lokal Rampin in s svojimi nenehno delujočimi 140 leti postal urbana legenda. Mnogi so prepričani, da je to tako, ker je Rampin “skupnost, v kateri smo vsi ljudje”, na kratko strneta najemnika Boris Sardoč in Urška Fonda.

Odpri galerijo

KOPER > Lokal imata Boris Sardoč in Urška Fonda v najemu že peto leto in prihajajočo soboto pripravljata zabavo v slavo in čast koprskega posebneža. Skrit med koprske ulice je za dijake bližnjih srednjih šol tisto skrivališče, v katerega profesorji ne zahajajo. “ Nonićem”predstavlja prostor za igranje kart, kjer jih nihče ne preganja zaradi glasnega govorjenja. Šahistom in tarokistom ponuja posebno mirno sobo za druženja. Nekaterim je službena pisarna z dostopom do interneta. Vsem ostalim, in ni jih malo, pa zatočišče, v katerem ne motijo nikogar.

V lasti družine Gravisi

Hiša v Kolarski ulici 12 je do leta 1955 pripadala stari družini Gravisi, ki je bila v Kopru prisotna od 15. stoletja. Zadnji potomec družine je umrl v Trstu v 70. letih prejšnjega stoletja: “A ne smemo pozabiti, da so Gravisiji sodelovali s partizani. Nabavljali so jim zdravila, zato so se jim Nemci tudi maščevali in jim požgali hišo v okolici Kopra,” zna o družini, ki se je po vojni umaknila v Trst, povedati Alberto Cernaz, novinar TV Koper-Capodistria, urednik glasila koprske italijanske skupnosti La Città>, ki ljubiteljsko skrbi tudi za ohranjanje ljudskega izročila Kopra.

Leto 1875 ni izmišljeno. Papir, ki to dokazuje, je na domoznanskem oddelku koprske Osrednje knjižnice Srečka Vilharja izbrskala Urška Fonda. Vse koščke njegove zgodovine je treba še sestaviti.

Slavni najemnik Pietro Rasman - Ranpin

Med najemniki Rampina je bil v preteklosti najbolj znan Pietro Rasman, poimenovan Ranpin. Takrat je bil lokal dostopen tudi iz smeri današnjega Vojkovega nabrežja, katero pač še ni bilo zgrajeno. Imel je tudi korito, pri kateremu so ljudje napojili osle in konje. In že ime Kolarska ulica nazorno pove, da so tod delovali kolarji, mojstri, ki so znali popravljati vozove in izdelovati sedla.

Rasmani so Koper zapustili. Eden od potomcev družine Rasman je tudi glasbenik Raffaele Rasmani, ki živi na Malti. O zgodovini lokala ne ve veliko, povedal pa nam je naslednje: “Ko sem prvič obiskal lokal Rampin, mi je oče povedal, da ga je pred drugo svetovno vojno vodil eden od naših sorodnikov. Moj oče je živel v bližini, a so mu po vojni hišo odvzeli, nakar je zamudil denacionalizacijski rok in ni nikoli zahteval hiše nazaj,” pravi Raffaele Rasmani.

Grenko obdobje koprske Udbe

Gravisiji so stavbo leta 1955 prodali Danilu Kocijančiču, dejansko pa je mama Antonija, rojena Gunjač, vse poslovne niti držala v svojih rokah. Sin Nevio Kocijančič je takrat štel štiri leta, spomin na otroštvo, preživeto v Rampinu, pa je bolj grenko kot sladko. “Sprva je bilo to zbirališče italijanske manjšine, ki se je srečevala ob sobotah in nedeljah, ko je prihajala na mašo v Koper. Nakar so leta 1965 skoraj vsi odšli,” začenja Nevio Kocijančič.

Sredi 60. let pa so začeli med Rampinovimi gosti prevladovati udbovci, katerih se Nevio nerad spominja. Šlo je za pripadnike jugoslovanske tajne policije, srbohrvaško poimenovane Uprava državne bezbednosti, slovensko Uprava državne varnosti. “Pili so in govorili preveč. Malokateri je še živ. Večkrat sem imel občutek, da so bili kot avtomati. Ne obsojam nikogar, nimam pravice. Je že tako, da ko človek dobi kanček oblasti v roke, se pokvari. Ne bom pozabil stavka, ki so nam ga namenjali: 'Vas je za pobiti kot pse, vse privatnike'. Bilo je tudi nekaj dobrih udbovcev, ki so se do drugih obnašali človeško, a ti so prvi pomrli. Biti gostinec je bilo takrat vse kaj drugega kot danes,” še pove Nevio Kocijančič.

O Borisu Sardoču pa ima samo lepe besede: “Lokal lepo drži, se lepo obnaša, nihče ne dela kravala. Ima smisel za vodenje lokala, ne improvizira,” ga objame ob šanku, ki je bil svoj čas v sosednji sobi.

“Tri 'armonike' so igrale”

Med slovitimi Rampinovimi šefi je tudi šefica Janja Kocijančič, ki se je z Nevijem poročila leta 1978. Lokal je vodila med letoma 1990 in 2000, z lokalom pa živi še zmeraj, saj z možem bivata v stanovanju nad slavno koprsko “betolo”. “Ko sem prišla, se mi je vse skupaj zdelo kot en kaos, vendar sem k sreči zelo prilagodljiva. V Rampinu so se zbirali vsi: direktorji, policisti, udbaši, profesorji, dijaki, cela 'Kapodistria', vsa 'Jugovina'. Tukaj je bilo smeha, ekcesov, polno šova. Če hočeš voditi lokal, morajo biti v njem ljudje sproščeni,” oris zgodovine, ki še zmeraj pljuska skozi njena okna, opisuje Janja Kocijančič.

Med najstarejšimi gosti je Gianni Pellizer, ki prisede k mizi: “Plesali smo, 'pojali' smo, tri 'armonike' so naenkrat igrale. Za plesat sem bil ta prvi. Vesela družba smo bili. Tu so bile naše 'pupe', naše žene, naša mladost. Janja je kuhala, najedli smo se vampov, rib. Kar nosila je 'pjate'. O, ja, pa Udba. Ampak tako kot je 'došla', tako je šla. Imam 80 let in v Rampinu igram karte. Sem sem hodil in bom hodil, dokler bom živ,” o Rampinu, lokalu z zgodovino, še pove Gianni. Medtem se pri sosednji mizi že zbira družba, katere člani se hvalijo, da igrajo v Rampinu karte že 40 let. Morda jih bodo še naslednjih 40.

ALENKA PENJAK

---