“Pri teku preskušaš lastne meje, disciplina ti koristi v življenju”

Kaj imajo skupnega vzdržljivostni športi, zgodovina in novinarstvo? Če je to oseba, gre za 38-letnega Mitjo Volčanška iz Izole. Kaj od naštetega mu je najbolj pri srcu, je težko reči, saj se je za kolesarstvo navdušil že ob koncu gimnazije, še preden se je lotil študija zgodovine in preden se je pred desetimi leti zaposlil kot novinar na Slovenski tiskovni agenciji. Zadnja štiri leta prisega na gorske ultramaratone.

IZOLA > Ko začne govoriti o zgodovini, “iz katere spoznavaš tudi politiko, gospodarstvo in druge vidike družbe”, mu običajno zadržan obraz spreleti nasmešek, ki ga v hipu poživi. “Srednjemu veku delamo krivico, ko ga označujemo za najbolj temačno obdobje človeštva. Dobršen del sodobnih institucij izhaja prav iz srednjega veka,” ustreli kot iz topa.

Med tekom opazuješ naravo

Še večjo strast goji do teka, čeprav je na videz deške postave, zaradi katere se zdi precej mlajši.

“Tek je časovno ekonomičen šport. Skoraj vsak si lahko vzame uro časa na dan in gre teč. S tem naredi nekaj zase, za svojo psiho-fizično kondicijo in za zdravje,” utemeljuje Volčanšek.

Najprej se je desetletje intenzivno udeleževal rekreativnih kolesarskih tekem ter se med drugim vzpel na Vršič in Mangrt. Na leto je prekolesaril več kot 12.000 kilometrov; to je bilo pred sedmimi ali osmimi leti. Ko je začel teči, sprva po cestah, pa je naredil značilno napako. “Po komaj dveh mesecih sem se udeležil polmaratona in 21 kilometrov pretekel v uri in 27 minutah. Bilo je prehitro in preveč, en teden nisem mogel hoditi,” se nasmejanih ust spominja te izkušnje. Vmes se je preskusil še v duatlonu, torej teku in kolesarjenju, in ugotovil prednosti teka: “Lahko opazuješ gore in jezera, ne zdrviš kar mimo.”

Osredotočil se je na gorske teke. Za cilj potrebuje trikrat manj časa, kot ga navajajo planinske markacije. Na vprašanje, ali je po gorah teže teči kot kolesariti, pa odgovarja: “Oboje je težko, tek je morda cenejši. Za kakovostne tekaške copate plačaš dobrih 100 evrov in jih v treh do štirih mesecih uničiš. Kakovostno kolo pa stane več kot 1000 evrov in traja pet do sedem let.”

Ultramaratoncem tekneta sir in pršut

Tekačem začetnikom svetuje, naj se teka lotijo postopoma pa tudi, naj odnehajo, ko dosežejo lastne meje. Sam je letos poleti odstopil od teka po osrednjih Alpah severno od Bergama. Zaradi želodčnih težav ni mogel jesti, kasneje niti teči. “Ločiti moraš med normalno in škodljivo bolečino, tega se naučiš z izkušnjami.”

Udeleženci ultramaratonov morajo imeti s sabo dovolj tekočine in hrane. Oboje nosijo v nahrbtniku, z anorakom in čelno svetilko vred, kar skupaj tehta tri do štiri kilograme. In kakšna hrana jim tekne? “Zanimivo, nič sladkega, prej trdi sir, kot je Grana Padano, in pršut. Pri takšnih naporih telo potrebuje minerale in sol,” odgovarja.

Med največje dosežke si šteje, da je sodeloval na ekstremnem gorskem maratonu štirih občin v Podbrdu, ko so 35-kilometrsko progo in 2500 metrov vzponov podaljšali za trikrat. Čeprav je bil cilj predviden po 24 urah, ga je dosegel v slabih 21 urah. V posebno čast mu je tudi, da je lani prvič pretekel sto milj (160 kilometrov) v Leadvilleju v Koloradu, in sicer v dobrih 22 urah. V štirih dneh in pol je lani pretekel tudi 400-kilometrski del evropske peš poti E6, iz Strunjana do Radelj ob Dravi.

Tek in novinarstvo

Lahko tek na dolge proge primerja z novinarstvom? “Za oboje so potrebni vztrajnost in dobri živci. Pri teku preizkušaš lastne meje, jih presegaš in ugotoviš, da je veliko omejitev v glavi. Disciplina ti koristi v življenju,” priznava. Prepričan je, da ima novinarstvo še vedno pomembno družbeno vlogo, le da se preveč ravna po dnevni politiki in všečnosti.

MIRJANA CERIN

---