“Pod mostom sem spal osem let”

Emil Hočevar je 26 let živel kot brezdomec, od tega je osem let bival pod mostom, a je preživel. Emil je danes prostovoljec Rdečega križa Koper in pomaga v zavetišču za brezdomne osebe. Še vedno je brez lastne strehe nad glavo.

KOPER > “Na ulici ni preprosto preživeti, tam moraš biti zelo dober psiholog in pozabiti nase. Z ulico je povezan tudi alkohol. Ta postane sredstvo za pozabo. In tako gre, dokler nisi zdravstveno na dnu. Potem se odločiš, ali boš šel k svetemu Petru ali ne. Sedaj sem uporabnik zavetišča. Ni mi všeč, da so nas dali na obrobje mesta. Brezdomci obstajajo v vsaki urbani enoti,” svojo zgodbo strne Emil Hočevar in zbranim zaupa, da ne pije že osem mesecev in prav tako ne kadi. “Če sam zase ne boš poskrbel, ne bo nič,” odločno pribije.

V zakonodaji ni podpore

Njegovo zgodbo smo slišali na nedavni okrogli mizi, ki so jo organizirali Rdeči križ Koper, Društvo za pomoč odvisnikom in njihovim družinam Svit Koper in Zveza nevladnih organizacij.

Tam je svojo zgodbo razkril tudi Kristjan Koželj: “Na cesti sem že vrsto let. Zaradi uživanja drog me je mama postavila pred vrata, ko sem imel 19 let. Živiš v eni ali drugi luknji. Najbolj boli, da nimaš doma. Droga mi povrne občutek doma, resda je umeten, a boljši kot nič. V ta svoj svet se lahko skrijem in mi nihče nič ne more. A skozi program sem spoznal, da se bom moral soočiti z realnostjo,” je razkril.

Koprsko zavetišče Rdečega križa pri železniški postaji je letos dobilo nov zabojnik. Izolska občina še vedno nima denarja, da bi omogočila namestitev svojim brezdomcem. V piranskem Kažunu se borijo, da ohranjajo tisto, kar imajo - hišo v središču mesta.

Koga bodo ganile te zgodbe? Strokovnjaki nenehno opozarjajo, da vse več ljudi živi pod milim nebom. Med njimi je vse več družin in mater samohranilk. Več tisoč Slovenk in Slovencev živi v negotovi nastanitvi, kar 76.000 državljanov pa v neprimernem stanovanju. A država se še vedno dela slepo in gluho. Kornelija Marzel, namestnica varuhinje človekovih pravic, je na okrogli mizi pritrdila zbranim: “Želim, da bi imeli pri svojem delu podporo v strategiji za brezdomce in stanovanjski strategiji ter zakonodaji, vendar ni tako.”

Stečaj, položnice, deložacije

Brezdomci lahko zaradi spleta okoliščin postanemo domala vsi: zaradi stečaja podjetja smo ob plačo, zmanjka nam denarja za položnice, nabere se za več tisoč evrov dolgov, sledi deložacija, izguba stalnega prebivališča in s tem še vseh pravic in socialnega ter zdravstvenega zavarovanja. Nastopita socialna osamljenost in družbena smrt. Z nami kot brezdomci se ne mara družiti nihče več.

V letu 2013 je urad varuhinje človekovih pravic prejel pobude, povezane z 41 deložacijami, letos s 44. In vendar je tistih, ki so deložirani, še več. “Takšne težave bi lahko reševali s selitvijo v manjše stanovanjske enote, ampak v Sloveniji je bivalnih enot za prebroditev najhujše stiske premalo. Stanovanjske strategije, po kateri bi morale imeti občine določeno število stanovanjskih enot, nimamo že pet let,” je ogorčena Kornelija Marzel.

Prazna stanovanja

Irena Sirotič Dobrila, predsednica koprskega Rdečega križa, je poudarila, da ima država veliko praznih, neizkoriščenih stanovanj: “Zatiska si oči pred družinami, materami z otroki. Težo stanovanjske politike prepušča lokalnim skupnostim, a to ni prav. Ljudje so razčlovečeni v skrbi, kdaj jih bodo vrgli iz stanovanja.”

Na Primorskem so edino dobro zgodbo letos napisali v Ajdovščini: tam je občina odkupila stavbo in jo namenila domačim brezdomcem. Življenje v tej bivalni skupnosti, ki je dobila ime Hiša Malorca, ni brezplačno, s čimer v posamezniku raste tudi soodgovornost, program in dejavnosti v njej pa koordinira Karitas. V Ljubljani so še bolj uspešni: društvo Kralji ulice je najelo dve hiši in pet stanovanj za brezdomne ljudi.

V Istri pa nimamo niti ene takšne bivalne enote. V začetku leta je v Kopru društvo Dopoldnevi brez imena, ki je skrbelo za brezdomce v centru mesta, z zaprtjem MKC-ja celo izgubilo prostor za druženje in higieno in še do danes ni dobilo nadomestnega. Prostovoljka Monika Buhančič - Biba pravi, da je sedaj delo težje, vendar “še vedno delamo”.

Ines Kvaternik, raziskovalka visokotvegane uporabe drog na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, je izpostavila, da bi si prav zaradi zaščite javnega zdravja morali še bolj prizadevati, da bi preprečili situacije, ki poglabljajo začaran krog in nezdrav način življenja.

“Skrbimo za njihovo osebno dostojanstvo, proti cilju pa se premikamo zelo počasi,” pa je smisel svojega dela izpovedala Valentina Čokelj iz zavetišča Rdečega križa. Žanin Čopi, vodja društva Svit, pa dodaja: “Zame so brezdomni tudi tisti, ki so prepuščeni sami sebi. Koliko jih sploh ima dom, občutek varnosti, naklonjenosti? Upam, da bo še koga zaskrbelo.”

ALENKA PENJAK

---