Po svečano obleko h Kitajcem

V poplavi trgovin s poceni oblačili, narejenimi večinoma na Kitajskem, je spomin na čase, ko so šivilje in krojači izdelovali unikatne in po meri človeka delane obleke, obarvan samo še z nostalgijo. Nekoč je bilo v Kopru nepredstavljivih 16 krojaških in šiviljskih delavnic. Danes delujejo še tri, v njih pa pridne roke robijo, krajšajo, prikrojujejo in krpajo slabo narejene obleke ali oblačila, stara, vendar izdelana iz kakovostnih tkanin.

KOPER > V delavnici na Gortanovem trgu je moč opaziti dragocene krojaške pole, stare tudi 50 let, ki jih je kupil še Franc Trebec, krojač po izobrazbi. Tudi mama je bila šivilja, izučila se je pri očetu. Hčerka Verena Trebec se staršev spominja z ljubeznijo. “Ko sem se vrnila iz šole, nisem šla v zgornje nadstropje, kjer so bili bivalni prostori, pač pa naravnost v pritličje, v delavnico, kjer sta bila mama in oče. Vse me je pritegnilo. Oče me je naučil, kako z očesom videti končan izdelek. Naučil me je, da je treba obleko ukrojiti še isti dan, ko stranki vzameš mero,” pripoveduje o svoji zgodovini.

Želela je v Pariz

Poskrbel je tudi za to, da je postala mojstrica svojega poklica. Po končani šoli ji je priskrbel še italijanska mojstra, prikrojevalca in strokovnjaka za šivanje, in pri njima se je pilila še leto dni. “Oče je vse to plačal, veliko je vložil v moje izpopolnjevanje in to je bila prava šola,” pripoveduje Verena Trebec, ki se je s šolanjem v Ljubljani in Mariboru izobrazila za konfekcijskega modelarja. Sanjala je o Parizu, a rojstvo sina je načrte postavilo na glavo.

“Običajno sta bila november in december rezervirana za šivanje svečanih oblek, a lani se je prvič zgodilo, da nismo sešili niti ene. Letos se je zgodba ponovila. Konec leta mineva v krpanju kavbojk in krajšanju hlač. In tega je čedalje več. Ljudje prinašajo stare, kakovostne stvari v popravilo, mi pa jih spremenimo v moderna oblačila. Ali pa popravljamo slabo narejene obleke. Včasih kavbojk nisi mogel strgati, danes pa nista hlačnici niti enake dolžine ali širine,” o kakovosti oblačil, ki nam polnijo omare, pripoveduje Verena Trebec.

Po dveh desetletjih, kar jih je preživela v krojaštvu na Gortanovem trgu, so prišli časi, ko enkrat na mesec sešije kakšno krilo - zadnji zimski plašč je nastal pred dvema letoma, moška obleka pred tremi leti.

Svoje lastne obleke danes tudi sama kupuje, vendar zanje da nekaj več denarja. “Še vedno rada opravljam svoj poklic. Popravimo premajhno, preširoko, prekratko in predolgo, raztrgano in slabo sešito. Rada vidim, da so ljudje zadovoljni,” ničesar ne obžaluje krojačeva hči.

V Kopru je bilo 16 krojačev

Najstarejši krojač je Nikola Šantić, vsi ga poznajo kot Mikija, ki je že nekaj let upokojen, vendar tu in tam stalnim strankam še izdela ali popravi kakšen kos oblačila. Nikola Šantić se je rodil na otoku Braču, v Koper pa je prišel k stricu Ivanu Koradinu. Prvo delavnico je imel v Župančičevi ulici, nato se je preselil v Kidričevo. “Naslednika nimam. Resda sem izučil enega fanta in eno dekle, vendar nista ostala v tem poklicu,” o postopnem odmiranju svoje obrti, ki ga je z ljubeznijo opravljal do zadnjega šiva, govori Šantić.

“Po osamosvojitvi Slovenije se je veliko spremenilo. V Kopru je bilo nekoč 16 krojaških in šiviljskih delavnic. Vse smo šivali po meri, delali smo tudi za podjetja, carino, policijo. Blago, zelo kakovostno, smo kupovali v nekdanji Soči, tedaj Trgovskem domu. Počasi, počasi pa so delavnice zaprle vrata,” se spominja krojač. Prave moške obleke, tridelne, ni naredil že dolgo časa. Ko bo zaprl vrata, bo krojačnico dal v najem. Stroji, ki so mu služili toliko let, pa bodo našli novega lastnika ali odšli na smetišče zgodovine.

Samo za stranke, ki jo spoštujejo

Mirjam Benigar si je pridobila izobrazbo ekonomskega tehnika, vendar jo v Kopru poznajo kot šiviljo iz Župančičeve ulice. “Sprva sem se ukvarjala s pletilstvom, tako kot moja mama in sestra, ko pa v tem poklicu ni bilo več kruha, sem se preusmerila v šiviljstvo,” na hitro oriše svojo zgodbo samouke šivilje, ki pa si je pridobila tudi strokovno potrdilo o kvalifikaciji.

Prvih deset šiviljskih let je preživela v Santorijevi ulici, zadnjih dvanajst v Župančičevi. “Ustvarjam oblačila iz džersija in imam svoj krog strank, ki verjamejo v moje izdelke. No, pred krizo sem prodala veliko več, tudi 200 oblek na mesec, medtem ko jih sedaj deset,” pripoveduje Mirjam Benigar. Še sreča, da si je že prislužila pokojnino. V delavnici je namreč zaposlena samo še štiri ure na dan, čeprav jih tam po drugi stran preživi tudi dvanajst.

Med delom jo obkrožata dva “brzošivalna stroja”, ki delata samo ravne šive, dva “overlocka” (opletnik ali entlarca), šivalni stroj, ki dela nevidni rob na hlačah - stroji, ustvarjeni za vsaj pol stoletja nemotenega dela.

Večina strank, ki zadnja leta vstopajo skozi njena vrata, potrebuje njena znanja robljenja, krajšanja, popravljanja oblek, novih in starih. “Kultura oblačenja je izjemno padla. Kvalitetna oblačila nimajo več veljave, ljudem je pomembno, da je poceni. Ti izdelki so običajno obupno izdelani,” med hitenjem, da čim prej ugodi stranki, pove Mirjam Benigar.

Naslednikov niti ona nima. A vendar se ji ne zdi, da poklica šivilje ali krojača izumirata. “Veliko deklet se oglasi pri meni, išče zaposlitev, zato bi prej rekla, da poklic ne izumira, pač pa obrt,” še pojasni.

ALENKA PENJAK

---