Ploščad nekdanje bencinske črpalke kot nov prostor za druženje

Na ploščadi nekdanje bencinske črpalke v Semedeli, ob Tomšičevi ulici, so se pred dnevi znova zbrali Indejevci in odprli že lani začeto razpravo o neuporabljenih javnih prostorih. Bližnji sosedje so prišli mimo in prikimavali zamisli, vendar tudi kmalu odšli. Zato pa so prostor napolnili drugi, navdušeni nad vsebino in programom.

Odpri galerijo

KOPER > Mladi iz Indeja so ploščad očistili in ponudili hrano, glasbila, družabne igre in igrače - vse brezplačno oziroma z možnostjo prostovoljnega prispevka. Dogodek so naslovili Inkontrada Semedela, ime pa potegnili iz zgodovine. Podeželje Kopra je bilo namreč razdeljeno na kontrade, med njimi pa je imela posebno vlogo kontrada Semedela. Kontrada je ime po vsej verjetnosti dobila po ozki cesti - stezi (semita oziroma semitella oziroma semedella), ki jo je prečkala že v rimskih časih.

Za boljše sobivanje

Indejevci nadaljujejo s spodbujanjem k razmisleku o druženju, sodelovanju, spoznavanju, izmenjavi mnenj in izboljšanju sobivanja.

Euro Brozič, upokojeni sindikalist, je o preživljanju svojih mladostnih let v Izoli povedal: “Moja generacija je večino časa preživela na ulici, igriščih, dvoriščih. Zadovoljen sem, ko vidim, da se ljudje uspejo odlepiti od svojih individualnih aktivnosti in se v nekem relativno mirnem okolju pogovarjajo in srečujejo.”

O prodaji Indeja slabi banki pa pravi, da je to ni presenečenje: “Ta prostor bo verjetno doživel neko transformacijo, kar pa ni tako tragično. Kakovost vidim v povezanosti ljudi, ki so se tam našli in lahko s svojo aktivnostjo nadaljujejo drugje, v drugih zapuščenih prostorih.”

Vse bolj opeharjeni za realna druženja

Jaka Varmuž, fotograf, se spominja otroških let na Benčičevi ulici na Markovcu, kjer so se igrali tako na ulici kot travnikih: “Zdaj sem v centru Kopra, pri Nazorjevem trgu, kjer se zelo malo otrok igra na ulici. Bolj kot je svet moderen, bolj smo opeharjeni za realna druženja.”

Udeleženka dogodka Tinka, ki pa nam svojega priimka ni želela razkriti, pravi, da je odraščala med njivami. Med šolanjem v Piranu je doživela svojo socializacijo, začela pogrešati mesto in njegov utrip. “Na Vojkovem nabrežju v Kopru, kjer sedaj živim, vidim skorajda samo avtomobile. Pogrešam drevesa, ki bi ublažila vročino. Obenem pa me presenečajo prizori, ko otrokom ni več dovoljeno, da se umažejo. Tega v mojem otroštvu, k sreči, ni bilo,” še pove sogovornica.

Življenje med bloki

Semedelčanka Neža ČebronLipovec je na Inkontrado prišla kot soseda, ker pogreša dogodke, na katerih se ljudje družijo samo zato, ker bi se radi družili, ne da bi jih k temu spodbujale uradne organizacije. “Lepo je, če imamo javni prostor za javne dogodke, kamor pridejo ljudje in so vsi dobrodošli,” še pove in pohvali svoje lokalno okolje: “Semedela je lepo organizirana in se v njej precej dogaja, sploh okoli bara Mandrač, njenega neuradnega centra. Ta ploščad pa je skoraj trg, za katerega sem prepričana, da bi ga zmogla krajevna skupnost Semedela ohranjati kot prostor za druženje, zagotovo pa bi morala poskrbeti, da se ne prevesi v dobičkonosne akcije.”

Kaja Joksič pravi, da podpira idejo oživljanja prostora, ki je nekoč imel neko funkcijo. “Prostor, v katerem živimo, niso samo grajeni objekti, ampak ravno tako prostor med temi objekti. Tam se dogaja življenje in te prostore bi morali narediti privlačne lokalnemu prebivalstvu.”ALENKA PENJAK

---