Piran je imel pod Avstro-Ogrsko 70 skladišč soli

V Sečoveljskih solinah so letos pobrali 30 ton solnega cveta, ki ga imenujejo tudi slana smetana, in 2500 ton soli. Solni cvet bo te dni že na prodaj v trgovinah, saj so zaloge pošle. Pobirali ga bodo še ta teden, nakar se bo sezona končala. Slane kristale skladiščijo v skladiščih Monfort in Grando pred Bernardinom. Za časa vladavine Benečanov je imel Piran 15 skladišč soli, v katerih so lahko shranili 10.000 do 13.000 ton soli.

Flavio Bonin: “S prihodom avstro-ogrske oblasti 
se je zamenjala  tudi solna politika. Vsa sol se je 
morala po novem tri leta sušiti v piranskih in 
koprskih skladiščih, šele zatem so jo poslali na 
trg.” Foto: Alenka Penjak
Flavio Bonin: “S prihodom avstro-ogrske oblasti se je zamenjala tudi solna politika. Vsa sol se je morala po novem tri leta sušiti v piranskih in koprskih skladiščih, šele zatem so jo poslali na trg.” Foto: Alenka Penjak

PIRAN, PORTOROŽ > V skladiščih soli Monfort in Grando je za nekaj manj kot 300 ton soli iz predlanske sezone, tako fino kot grobo mlete, s katero podjetje Soline - pridelava soli oskrbuje svoje kupce iz 20 držav, od Evrope do ZDA in Japonske, ki jim prodajo tisoč ton soli.

Nekoč so pridelali tudi 12.000 ton soli

Nekoč je bilo drugače. Strokovnjak za solinarstvo, teme, s katero je tudi doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je muzejski svetnik Flavio Bonin, Izolan, ki dela v Pomorskem muzeju Sergeja Mašere v Piranu.

Za časa vladavine Benečanov je imel Piran 15 skladišč soli, v katerih so lahko shranili 10.000 do 13.000 ton soli. V navadi je bilo, da so svežo, torej še vlažno sol prevažali v Benetke, kjer je bilo skladišče za 60.000 ton soli, kar je predstavljalo zalogo za tri leta, ali v Dalmacijo, dozorevala pa je tudi v istrskih skladiščih soli.

Že Benečani so začeli v 70. letih 18. stoletja širiti soline in pridelava soli se je iz 6000 ton povečala na 12.000 ton. Šele po drugi svetovni vojni se je pridelava zmanjšala: zaprli so Fontanigge, še prej, leta 1912, pa nehali pobirati sol v koprskih solinah, saj je bila zaradi slabše mikroklime tudi manj kakovostna kot piranska.

Novega mosta, ki vodi v Sečoveljske soline, zaposleni še ne uporabljajo. Andrej Sovinc, vodja Krajinskega parka Sečoveljske soline, pojasnjuje, da nekatera dela, kot so odvodnjavanje in obloge za pločnike, še niso končana. Do slavnostnega odprtja naj bi minili samo še trije tedni.

Zidanje z morsko vodo

Vrnimo se k velikim skladiščem soli. Zaradi ukaza Avstro-Ogrske so začeli v 20. letih 19. stoletja na območju današnjega avtokampa Lucija graditi Antenal. Sprva je bil lesen, nato popravljen in narejen iz opeke. Skladišči Fizine in Magazine Grando, ki ju danes poznamo pod imenom Monfort, so začeli graditi malo pozneje, leta 1824. Zidali so v morju. “Delo je dobil tržaški arhitekt Francesco Bracadoro, ki pa je našel podizvajalce, zidarje iz Senja in Bakarja na Hrvaškem. Ni jih nadzoroval in svoje delo so opravili slabo. Pri zidavi so uporabljali nečisto kamenje in ko so prišli skoraj do strehe, se je začela stena odpirati. Po štirih mesecih so delo končali, seveda veliko prehitro,” o gradbenikih, ki so tudi pred 200 leti iskali bližnjice, govori Flavio Bonin.

Pri zidanju so uporabljali morsko vodo, zaradi tega pa se cement ni sušil. Nato so Avstrijci poslali navodilo, da je treba pri gradnji uporabljati samo sladko vodo. Prišli so inšpektorji iz Trsta in celo iz Gradca. Delavci so morali vse porušiti in začeti znova, Bracadoro pa je plačal kazen. In skladišče Fizine oziroma Monfort je že od leta 1828 takšno, kot ga poznamo še danes.

Sol je lahko črna in bela, sladka in grenka. Vse je odvisno od njene sestave, pojasnjuje dr. Flavio Bonin. Če je natrijev klorid bolj čist, je sol bolj sladka, če so kristali manjši, je še bolj sladka, če pa je veliko kalija in magnezija, je bolj grenka. Piranska sol je bila po sami strukturi za več kot petnajst odstotkov težja kot na primer miljska, torej je imela manjše kristale.

Bela, bolj bela in siva sol

Skladišča so bila po ukazu z Dunaja narejena na prekate. V času Benetk je obstajal samo en razred soli, bela torej, vso ostalo sol pa so metali nazaj v morje. Avstro-Ogrska pa je sol ločila na belo, še bolj belo in sivo sol, zato so v Antenalu, Fizinah in drugih skladiščih naredili lesene pregrade in sol ločili. Antenal so dokončali leta 1822, Monfort pa med letoma 1854 in 1856.

In od kod ime Monfort, kakor so se preimenovale Fizine? Monfort je bil Maurizio Manfroni Nobile Monfort, ki je leta 1832 postal finančni pomočnik v Trstu, za tem pa je napredoval. Bonin domneva, da je obnovil skladišče in je to zaradi zaslug prevzelo njegovo ime.

Antenal so leta 1970 zrušili zaradi razvoja turizma v Portorožu. “No, zanimivo je, da je svoj čas jugoslovanska oziroma slovenska oblast načrtovala tudi rudnik črnega premoga v Sečovljah in termoelektrarno v Sv. Petru. Sreča je, da tega niso naredili,” se nasmeji Bonin.

ALENKA PENJAK


Najbolj brano