Oliko so oživili s festivalom Brez olike

Kje je Olika? Tam, takoj za tistim strmim ovinkom pod vasjo Sočerga, kjer moraš, da bi zavil vanjo, skoraj izvesti manever obračanja z ročno. Čisto blizu hrvaške meje je ta slovenska vasica pred leti dobila svojega kulturnega ambasadorja, Damirja De Simoneja, ki je zaledje slovenske Istre konec junija že tretje leto zapored oživil s festivalom Brez olike.

Damir De Simone na odru festivala Brez olike, ki ga je izdelal 
sam. Foto: Alenka Penjak
Damir De Simone na odru festivala Brez olike, ki ga je izdelal sam. Foto: Alenka Penjak

OLIKA > Čas v tej istrski vasi teče bolj počasi. Tudi zato ob spraševanju, koliko let je že minilo, odkar je center Kopra zamenjal za vas pod gozdnatim pobočjem Slatine, Damir De Simone tehta in tuhta, ali je minilo sedem ali osem let. Gotovo je, da se v Koper ne bo več vrnil.

Nono je živel v sosednji vasi Šeki, zato Damirju ta pokrajina ni bila tuja. Že kot študent kiparstva na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah je ugotavljal, da mu je Koper pretesen. Kako bo žagal, vrtal in klesal na domačem dvorišču, ne da bi si nakopal jezo sosedov? Olika je prišla kot naročena. Z mamo sta kupila hišo in Damir se je vanjo vselil, ko je bila še podrtija. V šotoru sredi današnje dnevne sobe je preživel prvo zimo in ugotavljal, da mu nič ne manjka. Začela se je obnova, ki traja še danes.

Najmlajši Oličan v Oliki

Damir De Simone je najmlajši Oličan. V vasi živi še soseda, ki ima nekaj več kot 90 let, ter sosedje v srednjih letih, ki so Oličani postali šele pred kratkim. Damirja tišina ne moti. Pomanjkanje sosedov, ki bi opazovali vsak njegov korak, prav tako ne. Dela s hišo in vrtom je več kot dovolj. Ko pa te obveznosti potisne na stran, v roke prime kamen, železo, mavec ali stiropor in ustvarja.

Diplomirani kipar je član Kulturnega umetniškega društva Esko iz Pirana, katero se je nazadnje predstavilo junija na razstavi, imenovani Rdečenuzeleno.

Ena od nerazumljivih stvari, s katerimi se Damir kot umetnik spopada, je dejstvo, da lahko kipari le, če si denar služi s čim drugim. Naveličan takšnega vrtenja v krogu je najprej ustanovil Kulturno umetniško društvo Čas, zatem pa izpeljal prvi festival Brez olike. Zamisel je bila, da bi z izkupičkom pozitivne ničle financiral slikarske in kiparske razstave v Oliki.

Na plečih prostovoljcev

Festival Brez olike je letos doživel tretjo izvedbo, umetniško razstavo pa bodo odprli v avgustu. V umetniške galerije Oličani ne hodijo, pridejo pa na vsako Damirjevo razstavo. “Nikakor nisem mogel razumeti, zakaj se alternativa ne more samofinancirati. Še zdaj se mi to ne zdi logično. Prej mislim, da je to zgolj posledica razmišljanja ljudi, ki nočejo prevzeti odgovornosti. Iz projektov, namenjenih oživljanju zaledja Istre, nisem sicer dobil niti centa, sem pa za vsa dovoljenja potreboval samo nekaj mesecev, kar tudi ni tako slabo, mar ne? Želel sem ustvariti ta festival, saj je veliko lokalnih bendov, ki jim nikakor ne uspe stopiti na oder. Ugotovil sem naslednje: ko začneš nekaj delati, od tvojega dela živi kup ustanov, medtem ko bendi igrajo zgolj za potne stroške. Prav vsaka oživitev ulice, mesta, vasi je na plečih prostovoljstva. Društva prostovoljno delajo svoje programe, člani prostovoljno animirajo turiste. Na prostovoljcih, njihovi dobri volji, služi cela industrija, od parkomatov, hotelov, gostinskih lokalov ... Videti pa je, da se nihče tega ne zaveda,” razmišlja Damir.

Ugotavlja pa tudi naslednje: “Festival je kot ruleta. Od treh je dva zmočil dež, samo eden se je sklenil s pozitivno ničlo. Res pa je, da smo se imeli lepo. Ni ga denarja, ki bi lahko poplačal ta dober občutek,” o izkušnjah govori Damir De Simone. V petih tednih je sam sestavil oder, točilni pult in stranišče. Na sam festivalski dan pa mu je roko pomoči podalo nekaj deset ljudi.

Za oljke je premrzlo

Olika je dobila ime po nasadih oljk, a kaj ko jih je leta 1928 uničil hud mraz. Oljk tamkajšnja mikroklima ne mara. Damirjev nono jih je v zadnjih desetih letih že dvakrat sadil, in obakrat so zmrznile. Fige pa so potrpežljive. Damirjeva mama Danijela razmišlja o nasadu fig in kuhanju figove marmelade. “Fige so kot plevel,” Danijela strne bistvo preživetja tega istrskega drevesa.

Na njunem vrtu raste vse, kar človek potrebuje v zimski shrambi. K hiši so nedavno prišle tudi kokoši, ki delajo družbo psu in dvema mačkama. Danijela in Damir si prizadevata, da bi bila čim bolj samooskrbna. “Kupujeva olje, sladkor, tudi mleko. Razmišljam, da bi nabavila kozo. Iz domače moke, ki jo dobim pri kmetu iz Ilirske Bistrice, pečem kruh in naredim tudi pašto. Vsako leto kupiva polovico prašiča. Namesto industrijskih salam jeva domače klobase in panceto. Drv imava dovolj, saj sva najela zemljišče, ki obsega tudi gozd. Okoli Olike vidite divje živali, kot so zajci, divje svinje, polhi, veverice, srne, kače, tudi strupene,” o bitjih, ki sobivajo z vaščani, pripoveduje Danijela.

Televizije nimata, prodala sta jo za 15 evrov. Nimata niti vodovoda, zato sta sama izkopala rezervoar, v katerem zbirata deževnico. Podjetje Rižanski vodovod je Oličanom lani le nekoliko približalo pitno vodo. Med gradnjo vodovoda proti mejnemu prehodu Sočerga so se odzvali na prošnje ljudi in pred vasjo namestili pipo. K njej hodijo tudi ljudje iz okoliških vasi.

Načrtov ima Damir De Simone še veliko, vendar o njih modro molči. Tudi četrti festival Brez olike bo. Le oljk ne bo. Zima je namreč okoli Olike povsem brez olike.

ALENKA PENJAK


Najbolj brano