Od ribolova do ladijskega tesarstva

Stare, skoraj že pozabljene mizarske delavnice na dvorišču izolske Ribe, so pred meseci znova oživele. V njih obnavljajo kar tri lesene barke, med katerimi izstopa enajst metrov dolga in 3,6 metra široka jadrnica Dulcinea tipa gaf kuter. Njen lastnik je Izolan Ervin Skomina. Drugi dve barki, pasari, sta tja pripeljala Pirančana.

Dulcinea -  ali se ime nanaša na  ljubezen Don Kihota, lahko samo ugibamo. O tem, da  je kljub velikosti ljubka, pa ni nobenega  dvoma. Foto: Mirjana Cerin
Dulcinea - ali se ime nanaša na ljubezen Don Kihota, lahko samo ugibamo. O tem, da je kljub velikosti ljubka, pa ni nobenega dvoma. Foto: Mirjana Cerin

IZOLA > Obnova vseh treh lesenjač poteka pod budnim očesom dveh dalmatinskih mojstrov, doma z otoka Murter.

Riba se razprostira na 8000 kvadratnih metrih. Podjetje, ki je upravljalo z največjima ribiškima barkama Riba 1 in 2, je v lasti Loredana Glaviča in Vojka Mavra. Občina pa tam napoveduje ureditev parkov in vodnega vira Rikorvo.

Obrt, ki izumira

Pri nas znanje o gradnji lesenih bark in njihovi obnovi počasi tone v pozabo. “Ladijski tesarji izumirajo, kar je velika škoda. O tem sem govoril tudi s Slavkom Dolinškom, direktorjem Inovacijsko-razvojnega inštituta Univerze v Ljubljani,” opozarja Ervin Skomina. Sam se poklicno ukvarja z rehabilitacijo gibal, sklepov, kosti in vezi. Je namreč ortoped.

Gaf kuter Dulcinea so zgradili leta 1970 v Nemčiji, kjer so ga Skominovi kupili pred enajstimi leti. V Izoli so ga najprej privezali v marini, zatem v mandraču, kar jih je stalo približno 1400 evrov na leto. “Kmalu je postalo jasno, da potrebuje temeljito obnovo. Ohranili bomo njegovo ogrodje, kabino in kobilico. Ladijsko oplato pa moramo v celoti zamenjati, za kar smo nabavili trajen in čvrst dolenjski hrast.”

Iz rjavega v belo

Obnova počasi napreduje. Les najprej zaščitijo z lanenim oljem in ga zatem premažejo z dvema barvama, temeljno in dokončno barvo.

“Barka bo na koncu najbrž bela, čeprav je bila prej rjava. A temna barva pritegne preveč sončnih žarkov.” Preden bo nared, se bodo morali posvetiti še palubi, ki bo spet potrebovala barvanje, pa kitanje in podobno. “Z vprašanjem, koliko bo vredna, ko bo obnovljena, se ne ubadam, saj je ne nameravam prodati. Porabili bomo več deset tisoč evrov, samo deske za novo oplato so nas stale 4000 evrov,” pravi Skomina.

Na Dulcinei je pet ležišč. Krstno plovbo Skomina napoveduje za prihodnje leto, po Jadranu. Nadeja se, da se je bo udeležila celotna petčlanska družina. Vsi imajo izpit za vožnjo z barko. Na najdaljšo pot doslej so se podali do Mljeta. Vzeli so si en mesec časa, razpeli jadra in se ustavljali v zalivčkih. Privoščili so si nekakšno robinsonsko križarjenje. Po potrebi so zagnali tudi motorje, ki porabijo od pet do šest litrov nafte na uro.

MIRJANA CERIN


Najbolj brano