“Nikoli nisem dvomila v naše zdravnike”

Tjaša Likar, ki je zbolela za redko boleznijo kostnega mozga, in s svojo izpovedjo februarja na blogu sprožila val sočustvovanja in dobrodelnih dogodkov za njeno zdravljenje v Nemčiji, se je danes po nekajtedenskem zatišju oglasila ponovno na svojem blogu. Tjaši je njena bolezen pred tedni pokazala najtemnejše plati, s katerimi pa se je sodeč po njenem najnovejšem zapisu spopadla zelo pogumno.

“Od mojega zadnjega zapisa oziroma javljanja na socialnem omrežju je preteklo že veliko tednov, pa tudi solz sreče in žalosti. Za mano je pisano obdobje, doživeta paleta barvitih čustev od najsvetlejših, živahnih, ki so mojo dušo in srce objela z radostjo, mi znova dokazala, da je svet čudovit, do tistih bolj medlih, hladnih in tudi precej temnih,” je Tjaša Likar začela svoj zapis na blogu.

“V nekaj dneh sem bila soočena z dejstvom, da se je zgodilo to, za kar sem trdno verjela, da se ne bo, kljub temu, da sem veliko tvegala in se redno srečevala z manjšimi težavami, ki so bile del moje bolezni. Te težavice so predstavljale čustvene vampirčke, ki so včasih vztrajno črpali mojo vitalno energijo, a na koncu sta jih vedno premagala svetloba in upanje. Očitno pa so imeli en dan dovolj in so nad mano poslali resnično temne oblake, katerim je sledilo neurje. Neurje v mojih mislih in srcu. Naenkrat so se realizirale potencialne nevarnosti moje bolezni in tako sem sedaj tu, kjer resnično nisem želela biti. Ja, človek obrača, življenje obrne …”, nadaljuje Tjaša.

“Zaradi izredno nizkega nivoja trombocitov v krvi sem zakrvavela, med krvavitvami je bila tudi manjša v možganih in levem očesu, na katerega sedaj malce slabše vidim, prešibek imunski sistem pa žal ni uspel premagati bakterije oziroma virusa, kar se je udejanilo kot okužba sinusa. Vse te pridružene težave so sedaj skoraj v celoti urejene. Bistvena stvar, zaradi katere moje bivanje v bolnišnici ne štejem več v dnevih temveč v tednih, pa je sprememba, ki je bila zaznana v kostnem mozgu in zaradi katere je bilo nujno, da zdravljenje začnem takoj. Nikoli nisem dvomila v naše zdravnike, le metoda je bila tista, ki je vplivala na izbiro zdravljenja v tujini. Globoko v sebi sem tisti dan začutila, da bo potrebno zaviti na drugo pot, vendar sem vseeno pobrskala za mnenji tudi v tujini. Priznam, iz obupa. Žal so bili odgovori skladni. Zavedla sem se, da bi bil vsak izhod iz bolnišnice zame lahko resno ogrožujoč. Na tej točki se je za nekaj časa porušil moj svet…”, še piše Tjaša. Celoten zapis si lahko preberete tu.

Spletno uredništvo

---