Ni več vlakov, so pa kolesa

Včeraj je minilo 80 let, odkar je po železniški progi Parencani peljal zadnji vlak. “Običajno smrti ne proslavljamo, a pri tem projektu je pomembnega nekaj drugega - iz ukinjene železniške proge smo uspeli narediti eno najuspešnejših turističnih poti v tem delu Evrope in na to smo ponosni,” je včeraj dejal Srečko Gombač iz društva Histrion, ki skrbi za dediščino nekdanje železniške proge in jo vključuje v turistično ponudbo.

IZOLA > Nekdaj Parenzaner Bahn, Istrijanka, Porečanka, Parenzana, danes pa Pot zdravja in prijateljstva. Nekdaj je povezovala notranjost Istre z mesti ob obali in s Trstom, zdaj povezuje Italijo, Slovenijo in Hrvaško, ljubitelje kolesarjenja in narave. Pred nekaj tedni je v projektu Moja dežela - lepa in gostoljubna, postala zmagovalka regijskega izbora za najboljšo tematsko pot, včeraj pa so občine in drugi partnerji iz Slovenije in Hrvaške v okviru projekta Parenzana Magic pripravili Dan Parenzane. V Strunjanu, v Izoli in v Dekanih so se spomnili, kako je bilo nekdaj, ko je povezovala 35 železniških postaj na 123,1 kilometra dolgi progi od Trsta do Poreča. Da jo je prevozil, je vlak potreboval šest do sedem ur; danes jo v tem času lahko prevozijo kolesarji.

“Kmet v bližini proge se je pritoževal, da so potniki šli z vlaka, pomolzli njegove krave in ukradli mleko,” je v vlogi strojevodje, vlakovnega odpravnika, sprevodnika in kurjača šale o progi pripovedoval Dare Brezavšček iz Izole.

Srečko Gombač iz društva Histrion, ki skrbi tudi za Muzej Parenzana v Izoli, pa o Parencani pravi, da so ji že od leta 2000, ko so začeli s prvim projektom njenega oživljanja, vedno dodajali kaj novega. Tako naj bi bilo tudi v bodoče. Že zdaj, ko jo je v Sloveniji in na Hrvaškem možno prevoziti v celoti, delno pa tudi v Italiji, privablja vse več kolesarjev in predstavlja dodatno turistično ponudbo.

Včeraj se je po trasi Parencane peljal tudi vlakec, tisti, ki običajno vozi po Izoli, in s seboj peljal dame in gospoda iz društva Rosa Klementina ter izolski pevski zbor. Šavrinke pa so pri lokomotivi, ki je razstavljena na vhodu v Izolo, postregle s kalandrako. “To je stara tipična istrska in tržaška jed, nekakšen krompirjev golaž, ki so jo jedli železničarji, solinarji ... Ime prihaja iz besede calandra, kar je star izraz za bakreni kotliček,” je pojasnil Gombač. HR

---