Ni več dnevne sobe Bošadrage

Nekateri mislijo, da se je Ziraldo caffe odpravil zgolj na dopust. Drugi, da ga obnavljajo. A resnica je bolj grenka: Mirjana in Goran Ziraldo sta po devetih letih dela sprejela težko odločitev: Ziraldo caffe je dokončno zaprl vrata.

Zadnja najemnica, Mirjana Ziraldo, je morala po devetih letih 
zapreti vrata Ziraldo caffeja.  Foto: Alenka Penjak
Zadnja najemnica, Mirjana Ziraldo, je morala po devetih letih zapreti vrata Ziraldo caffeja.  Foto: Alenka Penjak

KOPER > Ziraldo caffe je bil dnevna soba najbolj odrinjene koprske četrti, Bošadrage. V njem so se obiskovalci, med katerimi so prevladovali dijaki, dobro počutili in Mirjani Ziraldo zaupali vse svoje ljubezenske in šolske težave. Denar je (tudi) tokrat premagal sanje. Mirjana Ziraldo, druga mama številnih koprskih srednješolcev, odločitve o zapiranju priljubljenega lokala še vedno ni prebavila.

Poimenovali so ga Z

Nekdanjo gostilno Istranka je Mirjana Ziraldo vzela v najem leta 2006. Kilometre za točilnim pultom je pred tem nabirala že v nekdanji Primorki, Loggi in še kje. “V Ziraldu sem pustila dušo. Otroci, naši dijaki, so ga poimenovali kar Z,” pravi Mirjana in nam pokaže zanjo najboljše darilo, ki ga je kadarkoli dobila. Dijaki, obiskovalci Z-ja, so ji za novo leto podarili fotoknjigo in v posvetilu zapisali srčni spomin. Soprog Goran dodaja: “Ta del Kopra bo znova mrtev, kar je žalostno. Ampak šolarjev ni, sosedov, ki bi nas obiskovali, je premalo, turisti sem ne zahajajo,” pove v opravičilo.

Koliko spominov!

Spomni se, da je Ziraldo caffe po odprtju obiskal tudi Italijan, rojen v Bošadragi, ki je vprašal, če lahko vstopi v lokal. “Seveda, ni problema, mu povem. Ko vstopi, pa reče Quanti ricordi! Koliko spominov! Koliko je bilo tukaj porok, veselic. Vprašal sem ga, če pozna zgodovino stavbe. Povedal mi je, da se je gostilna imenovala Da Padovan - Pri Padovanu. Ta Padovan, imena mu ne poznam, je delal v tovarni rib, ki je stala na območju današnje Luke. Stroj mu je odtrgal roko. Z odškodnino, ki jo je dobil za to, je odprl gostilno. Ta je postala center družbenega življenja tega dela Kopra,” nekaj zgodovine iz Bazoviške ulice razkrije Goran Ziraldo.

Četrt stoletja Istranke

Še včerajšnji generaciji pa ušesa bolj zastrižejo, če slišijo za gostilno Istranka. Leta 1969 jo je odprl Drago Laginja, brivec in moški frizer, in v njej leta 1977 dočakal svojo upokojitev. Posle je prevzel sin Miran Laginja. Časov, preživetih v Bošadragi, se spominja kot najlepših. “Bošadraga je bila lepša kot danes,” je prepričan. Miran je kot gostinec delal do leta 1996. Dolgo časa mu je šlo prav dobro. Ljudi, ki bi zavili v gostilno, ni manjkalo. Prihajali so luški delavci, vozniki tovornjakov, javni uslužbenci. “Tudi kuhali smo, hrana je bila preprosta: fižol, solata, polpete, trdo kuhana jajca, pljučka in jetrca v golažu. Nakar se je inšpekcija spomnila in nam omejila ponudbo hrane. Zatem smo stregli samo sendviče, kuhano vratovino, slane ribice,” se časov spominja Miran Laginja.

Garaški gostinski kruh

Dolgo časa je sanjal, da bi odkupil lokal, vendar so bile birokratske ovire previsoke in prepogoste. “Najemnina, ki smo jo plačevali, je bila izjemno visoka, višja kot tista, ki jo je, denimo, plačevala Loggia na Titovem trgu. Če smo karkoli obnovil, so nam podražili najemnino za prav takšen znesek. Čakanja sem se naveličal, saj nisem mogel narediti tistega, kar sem si zamislil,” o težkih časih po osamosvojitvi Slovenije pove Laginja. Na vprašanje, česa ga je naučilo gostinstvo, pa pove, da je gostinski kruh prislužen z veliko garanja. “Delali smo od 7. ure zjutraj do 23. ure. Ko je soproga rodila, sem videl sina uro na dan. Štiri leta nisem imel dopusta,” o dodatnih razlogih, zaradi katerih je izpregel, pove Miran Laginja.

Povsem razumljivo mu je, da je morala družina Ziraldo zapreti lokal. O zgodovini hiše pa zna povedati, da so Padovani leta 1949 odšli v Italijo, nakar je lokal v najem vzel Pino Babič.

Hiša je bila okoli leta 1915 skladišče ribiških jader. Še preden je namreč Luka Koper pregnala morje in ustvarila novo kopno, se je Bošadraga dotikala morja. Njeni prebivalci so zrli v ribiške barke, privezane v mandraču in ob pomolih. O razgledu, ki bi se jim lahko ponujal še danes, lahko samo sanjarijo.

ALENKA PENJAK


Najbolj brano