Na sejo ankaranskega občinskega sveta čaka tudi mala Tina

Pet ljudi, en prostor, obilo dela in nobenega fikusa. To je občinska uprava Ankaran oziroma bolje povedano poseben projekt vzpostavljanja občinske uprave četrte, najmlajše istrske občine dva meseca zatem, kar je začela delovati.

Zaposleni postavljajo občinsko upravo, ki še ni uradno ustanovljena. Foto: Alenka Penjak
Zaposleni postavljajo občinsko upravo, ki še ni uradno ustanovljena. Foto: Alenka Penjak

ANKARAN > Prebivalci in tudi vsi zaposleni z županom Gregorjem Strmčnikom vred komaj čakajo na torkovo sejo ankaranskega občinskega sveta, na kateri naj bi bila občinska uprava tudi uradno ustanovljena. Predali so polni različnih vlog, na katere bodo kmalu lahko udarili tudi pečat.

Dva meseca od začetka delovanja občine so pogoji dela še zmeraj dokaj udarniški. Kot takrat, ko se je gradilo domovino. Vsi delajo v enem prostoru, nehote poslušajo drug drugega, kar zahteva izjemno osredotočenost na lastno delo. Večnamenski prostor v Regentovi ulici je pač gradbišče, pet ljudi pa trikrat na teden sprejema stranke in vmes počne še nešteto stvari, ki jih mora početi delavec javne uprave.

Nekateri delajo na prenosnih računalnikih, drugi imajo pred seboj namizni ekran. Tam sta tudi tiskalnik, pa električna peč in toaletni prostori. Fikusa, najbolj običajnega uradniškega okraska, nimajo. Niti klimatskih naprav, a pričakujejo, da jih poleti vročina ne bo morila. Nimajo niti dostopa do baze podatkov koprske upravne enote oziroma do informacij javnega značaja. “Zapleta se zaradi zgodbe okoli ustanovitve občine Ankaran, kar nas nekoliko ovira,” praviNina Jurinčič, ena od zaposlenih, ki skrbi tudi za stike z javnostjo.

Znanja za delo si zaposleni nabirajo sproti. “Posebni računalniški programi za upravne postopke, ki jih moramo poznati, so najbolj zahtevni. Sodelujemo z različnimi organizacijami, ki nam podajajo ta znanja,” dodaja Nina Jurinčič. Na naloge, ki jih je prineslo delo, pa so bili pripravljeni: “Že med delom v krajevni skupnosti Ankaran smo spremljali dogajanje v lokalni samoupravi in dobili sliko o tem, kaj nas čaka. Pristojnosti občine so navsezadnje že z zakonom opredeljene, zato večjih presenečenj ni bilo,” pojasnjuje sodelavec Jani Krstić.

Je prednost, da poznajo večino občanov? “Odvisno,” pravi Nina Jurinčič. “Mogoče kdo pričakuje, da se bo kaj prijateljsko naredilo, kar je lahko ovira. A uradni smo tudi do prijateljev.”

Ljudi zanimajo lokacijske informacije, subvencije, tudi denarne pomoči ob rojstvu otroka. “Edina ovira je, da še nismo občinska uprava in zato še ne moremo izdajati uradnih odločb. Čakamo torej na občinski svet. Vloge za denarne pomoči ob rojstvu otroka že imamo, ko bomo uradno konstituirani, jih bomo lahko ožigosali in izplačali,” še pojasni Jurinčičeva.

Prav med pogovorom v pisarno vstopi tudi Martina Angelini, mama verjetno prve Ankarančanke, dojenčice Tine Kocjančič. Patronažna sestra ji je povedala, da je mala Tina verjetno prvi otrok, ki se je rodil na območju Ankarana, odkar je občina konstituirana. Pisal se je 12. januar, Tina pa je tretje dete, ki je osrečilo mamo Martino. Tudi Martina Angelini se je zanimala, kdaj lahko pričakuje izplačilo pomoči ob rojstvu otroka. Na naše vprašanje, ali ji je ustanovitev nove občine spremenila življenje, pa je povedala: “Pričakovanja so velika. Zadovoljna sem, da je do tega prišlo, sedaj pa moramo novi občini dati čas, da se v polnosti vzpostavi. Birokratske ovire so na tej poti samoumevne.”

ALENKA PENJAK


Najbolj brano