Mestna središča kolesarjem povsem nenaklonjena

Mestna središča so kolesarjem povsem nenaklonjena, polna ovir, brez narisanih kolesarskih poti ter sama silijo v kršenje prometnih predpisov. Takšne so ugotovitve 16 kolesarjev, ki so se v soboto v sklopu akcije Pazibužo, ki jo je že drugič priredila nevladna organizacija PiNA, odpravili na 30 kilometrov dolgo pot od koprskega Trga Brolo do piranskega Tartinijevega trga.

Odpri galerijo

ISTRA > Šele ko se kolesar odreši kaotičnih mestnih središč, pa četudi še tako majhnih kot so Koper, Izola, Portorož in Piran, bolj sproščeno zadiha. Že pot ob obalni cesti med Koprom in Izolo, kjer ti občutek večje varnosti daje tudi skupina, v kateri poganjaš pedala, je za kolesarjenje veliko lažja kot pot od Trga Brolo do koprske avtobusne oziroma železniške postaje.

Koper je poln ovir

Če bi hoteli tja prispeti čim prej, bi lahko peljali po Marušičevi ulici navzdol in se vključili na Vojkovo nabrežje, a tam bi morali nekaj metrov kršiti pravila in kolesariti v nasprotno smer vožnje. Vojkovo nabrežje je pač enosmerno.

Zato so se udeleženci akcije Pazibužo odločili, da zapeljejo po Cankarjevi ulici in šele na koncu zavijejo na Vojkovo nabrežje in sledijo kolesarski cesti, kolikor pač obstaja. Skozi dve krožišči, polni prometa, in več prehodov za pešce in kolesarje, so prišli čez razriti betonski mostiček, ki prečka kanal meteornih voda in ga mestna oblast nikakor ne popravi, do polno zasedenega parkirišča za avtodome. Verjetno je jasno, da imajo avtodomarji s seboj kolesa, zato tudi sami kmalu ugotovijo, da Koper nima urejene infrastrukture za kolesarje. Najbolje ga je zapustiti, kar se da hitro: torej skozi teman podhod pri avtobusni postaji, čez krožišče in križišče Šmarske ceste, do kanala Badaševica in proti Žusterni. Kolesarji navijajo, da bi nekdo, ki je vsaj malo odgovoren, z rdečo barvo zarisal pot v krožnem med Olmom in Semedelo.

V - znova temnem - podhodu pred Semedelsko promenado se srečajo z dvema “ležečima policajema”, od katerih je tisti višji “popolna katastrofa”, kot je na strinjanje vseh povedal eden od udeležencev akcije Pazibužo. Posebnost Kopra je tudi v tem, da so kolesarske poti “okrašene” s količki, ki dejansko ogrožajo varnost kolesarjev. “Če bi bili količki na cestiščih, bi bilo veliko oddrgnjene pločevine,” ugotovi Bojan Žižek, predsednik Kolesarske mreže Slovenije.

V iskanju označb za Parencano v Izoli

Pri Izoli tabla z napisom Izola, postavljena na sprehajalno in kolesarsko pot ob morju, močno zoža vozni pas. Kolesarje mimo avtokampa Jadranka ne spremljajo nobene talne označbe. V občini Izola ne načrtujejo posebej ločenih kolesarskih poti, zato je nujna souporaba vozišča z drugimi uporabniki ceste.

Turist, ki prikolesari v Izolo, le stežka najde pot do Parencane. Označba D-8, ki pelje do te priljubljene kolesarske poti, kar izginja. Kdor zaide v izolsko obrtno cono, se po posvetovanju s stanovalci končno znajde na tako iskani kolesarski poti. Na Parencano lahko vstopi po makadamu, kar voznikom športnih koles ni ravno ljubo, lahko pa prikolesari tudi na njen asfaltiran del - če ga najde. Označbe D-8 tam ni, predaleč od cestišča je nameščena le siva tabla z napisom Parencana, pot zdravja in prijateljstva.

Tam je prostor za postanek pri ovcah in labodih, ki pa bi lahko bil širši. Kdor potuje z rikšo, verjetno ne bi uspel odpeljati mimo količkov in betonskih panetonov. Tema vlada tudi v izolskem tunelu. Že lani so kolesarji po prvi opravljeni akciji Pazibužo izolsko občino na to opozorili: “Odgovorili so nam, da je to stvar javne razsvetljave, ki je podeljena koncesionarju. Letos ni nič bolje,” pove Neža Flajs, turno-kolesarska vodnica Obalnega planinskega društva Koper. Ko kolesarja pozdravi strunjanska dolina, se ozari srce. A pozor! Ozki, nepregledni ovinki so brez ogledal in srečanje z drugimi dvo- ali štirikolesnimi udeleženci je skrajno nevarno.

Nevaren Portorož

Portoroški tunel je bolje osvetljen, vstop v mesto pa zahteva reorganizacijo udeležencev. Doslej so vozili v strnjeni koloni, sedaj se razdelijo na skupine. Portorožu so kolesarji odveč. Kdor gre proti Luciji, ima na pločniku zgolj simbolično označeno kolesarsko pot, ki je pešcem, zlasti tujcem, nevidna. Cesta je edina rešitev. Neža Flajs opozori: “Pazite na parkirane avtomobile. Odpirajo vrata, ne da bi sploh pogledali na cesto.” Nežo je pred časom voznik med odpiranjem vrat zbil na tla. K sreči ni bilo takrat za njo nobenega avtomobilista. “Pas ob parkiriščih bi morali obarvati rdeče. Vsaj to bi lahko storili, pa še ne stane veliko,” doda Neža.

Omejitev hitrosti za kolesarje je 25 kilometrov na uro. Na cesti kolesarjenje ni prepovedano in prav tako ne v conah za pešce, razen če je to posebej označeno.

Zavoj na levo s ceste na cono za pešce je prav tako zahteven, saj avtomobilisti kolesarjem ne marajo ustavljati. Označena kolesarska pot se znova pojavi na Bernardinu in neha na Fornačah in kolesar pravzaprav ne ve, kako naj varno vstopi v Piran.

V mestu kolesarji sobivajo s pešci in ostalimi štirikolesniki. Kolesar mora voziti s hitrostjo pešca, kar je seveda spoštljivo in samoumevno. Na cilju je Tartinijev trg obsijan s soncem.

Prihodnje leto bo akcija Pazibužo odkolesarila proti Ankaranu, kraju brez kolesarskih poti. Kolesarji so prepričani, da oblasti ne bodo uredile nevarnih odsekov od Kopra do Pirana. “Stvari se spreminjajo zelo počasi oziroma se ne,” doda Izak Pogačar iz Kolesarske mreže Obala. Izvemo, da Koper pripravlja trajnostno urbano strategijo. Bo se kaj spremenilo tudi za kolesarje?

ALENKA PENJAK

---