Kašlerski kužek bo maskota, ki še išče ime

Kašlerskega kužka, bronasto arheološko najdbo iz 4. stoletja pred našim štetjem, so z območja Kaštelirja nad Kortami izkopali že pred petimi leti. Koprski Pokrajinski muzej pa ga je nedavno vzel za maskoto svojih izobraževalnih dejavnosti.

Brigita Jenko, kustosinja in vodja pedagoških dejavnosti v koprskem Pokrajinskem muzeju, ima v roki kopijo kašlerskega kužka. Foto: Mirjana Cerin
Brigita Jenko, kustosinja in vodja pedagoških dejavnosti v koprskem Pokrajinskem muzeju, ima v roki kopijo kašlerskega kužka. Foto: Mirjana Cerin

KOPER > V Pokrajinskem muzeju, ki ga bodo do poletja temeljito obnovili, obenem snujejo posodobitev muzejske vsebine z didaktičnimi kotički. Ti bodo označeni z novo maskoto - kašlerskim kužkom. “Posebnost teh kotičkov bo, da se bodo otroci in tudi odrasli, seveda, lahko dotikali predmetov. S tem jim bodo naše zbirke še bolj zanimive,” pojasnjuje kustosinja in vodja izobraževalnih dejavnosti v muzeju Brigita Jenko. S pomočjo kužka bodo otrokom na konkretnem primeru ponazorili muzejsko delo z vsemi koraki raziskovanja predmetov, od izkopa do predstavitve.

Kužek je iz pozne železne dobe. Pomemben pa je zato, ker so take najdbe predmetov izjemno redke (navadno gre za lončenine in kose keramike). Za kaj so ga uporabljali, še niso ugotovili, je pa to muzeju v izziv. Morda je bil predmet verovanja, obesek (zaradi privihanega repa), ali kaj tretjega. Zanimivo je, da stoji na nogah.

Ker pa kužek še nima imena, v muzeju pozivajo posameznike, še posebej otroke, naj sporočijo, katero ime bi mu dali. “Upoštevali bomo stara imena, zato naj pobrskajo po spominu ali povprašajo stare starše, kako je bilo ime kužkom v starih časih,” je povedala Jenkova. Etnologinja Špela Pahor pri tem dodaja, da je pes človekov najboljši prijatelj že 30.000 let.

V muzeju pripravijo več kot 200 pedagoških delavnic letno, ki se jih udeleži približno 4000 obiskovalcev. Sodelujejo z osnovnimi šolami, vrtci, zavodi za osebe s posebnimi potrebami in celo zapori. “Pri izvajanju delavnic so nam v veliko pomoč prostovoljke; študentke ali pa starejše gospe, ki popestrijo delavnice s svojimi pričevanji. Brez njih ne bi zmogli. Mlajše obiskovalce, ki prihajajo k nam, je namreč treba razdeliti na več skupin z največ 15 otroki,”navaja Brigita Jenko.

POLONA ERŽEN


Najbolj brano