Izola für immer - Izola za vedno

V restavraciji hotela Belvedere nad Izolo pri mizi sedijo mama, oče in otroka. Monika in Thomas ter Kilian in Lorenz Mayböck. Tudi letos so se pripeljali na izolski Belvedere in enako bodo storili prihodnje leto. Ohranjajo namreč že 40 let staro družinsko tradicijo. Monikina babica je obiskovala Belvedere, njena mama je obiskovala Belvedere in sedaj ga tudi Monika. “Nam je Izola všeč,” svojo očaranost nad Izolo preprosto pojasni mlada Nemka.

Odpri galerijo

IZOLA > Komaj so hotele Belvedere zgradili, že sta jih obiskala Heinz in Antonia Nickel. Izola jima je postala in ostala najljubše poletno pribežališče. Izneverila sta se ji samo enkrat, ko se je Antonia odločila, da bi lahko pogledala tudi v Poreč, vendar ta ni izpolnil njenih pričakovanj. Znova sta se vrnila na Belvedere. Tudi ko se jima je rodila Ulrike. ”Izola für immer - Izola za vedno,” sta si govorila Heinz in Antonia.

“Belvedere ostaja enak. To mi je všeč.”

Izola za vedno je ostalo tudi geslo hčerke Ulrike, ki se je poročila z Rupertom in postala Fegg ter moža vsako leto znova pripeljala k eni najlepših razglednih točk slovenske obale. Letos je še nista obiskala, saj sta bolna in hčerka Monika drži pesti, da bi starša okrevala in se po Belvederju sprehajala septembra. No, Ulrike je rodila Andreo in nekaj let pozneje Moniko, ki je na Belvederju počitnikovala že kot nerojeno dete v maminem trebuhu. Andrea ni ostala zvesta Belvederju, Monika pa si sploh ne predstavlja, da bi šla še kam drugam. “Na Belvederju se nič ne spreminja in vse ostaja enako. To mi je všeč. Poti, po katerih sem se sprehajala kot otrok, so enake in po njih se sprehajata tudi moja otroka,” srečna obuja spomine.

Družina vsako leto raziskuje Izolo, do katere se odpravi peš, tudi do Pirana jim je uspelo priti, Postojnska jama je na vrhu njihovega turističnega seznama prihodnjih obiskov, saj pričakujeta, da bo sinovoma zanimiva, da pa bi šli do, denimo, Hrvaške, zaenkrat sploh ne razmišljajo.

Trava, drevesa, morje, to je to

Morda bosta prav Kilian in Lorenz prekinila družinsko tradicijo in kot odrasla človeka pogledala še kam drugam po širnem svetu. Zaenkrat jima Belvedere ponuja travo, drevesa in morje, torej vse, kar majhna otroka potrebujeta. “Nihče nanju ne kriči, ko tekata po travi, nihče jima tega ne prepoveduje,” o sinovoma, pridnima fantoma, govori Monika in še ponosno pove, da se je Kilian v hotelskem bazenu naučil tudi plavati!

Ne ve pravzaprav, zakaj sta dedek in babica izbrala Izolo kot svoj idealen počitniški kraj. O tem se nikoli niso pogovarjali. Moniki se zdi njuna izbira samoumevna, pri iskanju besed pa ji priskoči na pomoč soprog Thomas. “Predvidevam, da zato, ker je na Belvederju lepo, ljudje so prijazni in imajo veliko srce,” pove Thomas Mayböck, poklicni kuhar, ki je v Slovenijo prvič vstopil šele v družbi soproge.

“Prej sem potoval po Italiji, obiskal Brazilijo, sedaj pa sem med dopustom ustaljen v Izoli. Rad imam tukajšnjo hrano. Oljčno olje, ki ga pridelajo na Belvederju, je najboljše na svetu. Ni nama škoda denarja za hrano, saj je treba spoštovati tisto, kar je dobro,” pripoveduje Thomas. In med tistim, kar je dobro, so na prvem mestu kalamari s tržaško omako. Sledijo jim čevapčiči, otroci pa stavijo na pico.

Med prvimi Monikinimi spomini so vonjave, vonjave belvederskih dreves, danes enake tistim v otroštvu. Nenad Stojanović, receptor Hotelov Belvedere, se dobro spominja dekletca, ki se je rado igralo z žlicami, si dajalo ritem in pelo. Spominja se tudi dedka Heinza: “Najprej je prispel mercedes, se ustavil pred recepcijo, nakar je iz avta pogledala palica, za njo lesena noga in zatem še veseli Heinz, ki je visoko dvigoval roko in nas pozdravljal 'Halo! Halo!'” o nemški družini, edini takšni, ki že četrto generacijo obiskuje Belvedere, pove Nenad Stojanović in jih tesno objame. “Auf Wiedersehen bis zum nächsten Mal. Vidimo se naslednjič.”

ALENKA PENJAK

---