Hrvoji se spreminjajo v eko vas

V Hrvoje, vas na repu koprskega podeželja, tik ob hrvaški meji, se vrača življenje. Štirim stalnim prebivalcem se je maja lani pridružila skupnost ljudi, ki v idiličnem okolju snuje vzorčni primer bivanja v sožitju z naravo in lokalnim prebivalstvom. V Trajnostnem parku Istra, kot so ga poimenovali, prisegajo na preprostost, ki bo združevala ljudi podobnih misli.

Odpri galerijo

HRVOJI > Somišljeniki, združeni v zavod Trajnostni park Istra in Zadrugo Močunigi, so si za svojo postojanko izbrali staro župnišče v Hrvojih. Po nakupu dotrajanega objekta so zavihali rokave in k soustvarjanju nove zgodbe pritegnili mlade z vseh vetrov.

Prostovoljci delajo kljub mrazu

Stavba je že več mesecev odeta v delovne odre, okolica pa je gradbišče, kjer ne manjka niti zunanja delavnica, letna kuhinja v šotoru, ob njej pa odprto ognjišče in družabni prostor. Čeprav je zimski mraz zdesetkal število prostovoljcev, smo se med včerajšnjim obiskom Hrvojev zapletli v pogovor s Francozoma Nicolasom in Pauline ter Nemko Mileno.

Za nastajajoče trajnostno naselje na istrskem podeželju so izvedeli prek spleta, natančneje prek mreže prostovoljcev. Radovednost je naredila svoje, želja pomagati in biti del nečesa novega pa je bila tudi dovolj močna, da jim ni bilo težko najti Hrvojev. Nicolas in Pauline sta tukaj dober teden, Milena pa vztraja že od 24. januarja. Začasno so se ustalili kar v improvizirani pritlični sobici na gradbišču. Presenetljivo toplo je, pomislimo, ko sedemo k mizi. Del sobe zaseda zasilna kuhinja, na drugi strani sta dve postelji, rezervoar z vodo, nekaj pohištva in druge nujne opreme. Nad litoželeznim kaminom se nataknjeni na lesene palčke sušijo jabolčni krhlji.

Trojica z žarom v očeh pripoveduje, kako jih je zamisel o trajnostnem parku tako prevzela, da jih niti oster mraz ni pregnal iz vasi. Dela v hiši in okrog nje zdaj sicer ni veliko, ker čakajo na ugodnejše vreme.

“Nasekala sva drva, čistiva vrt in okolico, okopala sva njivo. Vedno je najti nekaj za početi,” ugotavljata Nicolas in Pauline. Milena si že predstavlja, kakšno podobo bo imelo bodoče naselje. “Krasno bo. Sploh ne dvomim. Zagotovo se bom še vrnila sem,” napoveduje. Za zdaj se bo v Hrvojih zadržala do konca meseca, nato se kot prostovoljka odpravlja sodelovati še pri drugih evropskih projektih.

Oživljali bodo kmetovanje

Živeli in delali bomo v skupnem naselju po načelih trajnosti, pravi ena od ustanovnih članic Trajnostnega parka Istra Manja Vrenko. Skupaj s Petro in Janezom Matosom ter Naro Petrovičem imajo v Hrvojih že tudi prijavljeno stalno prebivališče. “To bo park znanja in inovativnosti. Stičišče tradicionalnih obrti in sodobnih tehnologij, razkošne preprostosti in modrega prostorskega oblikovanja. Prizadevali si bomo za oživljanje tradicionalnega kmetovanja in regeneracijo agrarnih površin, naš cilj je visoka raven samooskrbnosti in vzajemnosti s krajani,” Vrenkova niza načrte.

Upa, da jim bo že do pomladi uspelo končati vse posege v stavbi. Pravi, da so pri obnovi uporabljali večinoma ekološke materiale. Tako so, denimo, stene ometali z glino, ki po njenih besedah najbolje uravnava mikroklimo v prostoru, za izolacijo pa uporabili trstičje. Do zdaj so vse financirali z lastnim denarjem, zato bodo v prihodnje pozorni na evropske razpise, prek katerih bi lahko načrpali dobrodošle evre.

Če bo šlo vse po sreči, bodo že prihodnje leto kupili tudi stavbo v bližnjih Močunigih, kjer želijo urediti ekološko stanovanjsko naselje. “Park Istra bo namenjen delu, raziskavam in učenju, Močunigi pa sobivanju, soustvarjanju in preprostemu, a udobnemu ekološkem življenju,” pravi Vrenkova.

Dober odziv domačinov

Predavalnice, učni center in družabno središče za mlade bodo uredili tudi v prostorih stare šole v Hrvojih. Vrenkova je zadovoljna, ker jih je lokalna skupnost sprejela odprtih rok. “Presenečajo nas pozitivni odzivi ljudi. K temu so prav gotovo pripomogle tudi naše prostovoljne akcije, ko smo kmetom pomagali pri pobiranju krompirja, koruze in drugih pridelkov. Tudi v prihodnje se nameravamo povezati z njimi, saj si želimo oblikovati blagovno znamko ekoloških izdelkov,” napoveduje sogovornica.

Ob pogovoru z domačini se jim je utrnila še zanimiva zamisel o možnosti delitve oziroma izposoje avtomobila, tako kot je to že v navadi drugod po svetu. “Če imajo pri hiši samo en avto in se mož z njim odpelje na delo, je žena obsojena na čakanje doma. Zaradi ne prav pogostih avtobusnih povezav pa se lahko odhod v mesto spremeni v celodnevni izlet,” v šali pove Vrenkova.

Na sprehodu po Hrvojih potrkamo še pri domačinki Ivani Bembič, saj nas zanima, kako je sprejela prišleke. “Vesela sem. Če jim bo uspelo, bom delila srečo z njimi. Zelo so prijazni in prav nič moteči. Končno se tudi pri nas nekaj dogaja,” ugotavlja. Njej, sinu in dvema vnukoma, ki so bili do zdaj edini prebivalci tega zaselka, se bo tako že poleti pridružila skupina ljudi, ki bo ime Hrvojev zagotovo ponesla v svet in dokazala, da je tudi v takšnih krajih mogoče zasnovati zgodbo, ki bo morda navdihnila tudi druge podobno misleče.

NATAŠA HLAJ

---